Nič na njih ne kaže na strah pred partnerstvom, ničesar ni, po čemer bi jih lahko spoznali in se pred njimi zavarovali. So obeh spolov in let, so različno uspešni in zelo pogosto v družbi osebe drugega spola – včasih do ušes zaljubljeni, včasih rahlo raztreseni. Mnogi jih imajo za srečne, saj dajejo vtis, da živijo kot ptički na veji, brez skrbi za ženo in otroke, z dovolj denarja, da potešijo vse svoje trenutne potrebe, in še ostaja jim. Najbolj pa jim zavidajo menjavo spremljevalcev, kar je na žalost pri nas še priljubljeno merilo moškosti ali ženske privlačnosti.

KO POČI BALON

Ozadje ni tako privlačno. To so ljudje, ki se bojijo navezanosti, bojijo se intimnosti, tesne bližine sočloveka, bojijo se skrbi zanj in groza jih je ob misli, da bi morali skrbeti še za družino. Krivično bi bilo trditi, da so nezmožni ljubiti. Nasprotno. Vnamejo se kot bakla in njihova čustva so pristna in vroča. S partnerico ali partnerjem sta kratek čas neločljiva, seks jima je v največjo zabavo, odlično se razumeta, čeprav tisti, ki ga je strah prevelike intimnosti, nenehno zatrjuje, da ni med njima nič resnega, da je to bežna zveza, poznanstvo brez globljega namena. Njegov drugi del pa dela načrte, vidi rasti travo pozimi in je v sedmih nebesih – nekaj mesecev.
Ko postaja zveza daljša, ko se čustva poglabljajo, ko začne eden sanjati o skupnem življenju, balonček poči. V trenutku so stvari postavljene na svoje mesto: ljubezen naj bi bila navidezna, niti misliti ni bilo na skupno prihodnost, otroci ne pridejo v poštev, sicer pa, na vidiku je druga (drugi), hvala tebi za lepe trenutke in zbogom. Zgodba, ki smo jo ali sami doživeli ali opazovali v okolici, ni nenavadna, ni posebna, kljub temu pa je v njej nekaj narobe.

PREVEČ INTIMNOSTI

Psihologi označujejo strah pred preveliko intimnostjo, pred tesno povezavo z drugim spolom kot fobijo, ki je lahko pridobljena ali pa ostanek davne preteklosti. Preveč bližine sproža pri določenih osebah napade panike, poskušajo se osvoboditi in so lahko v teh poskusih nesramni in nasilni. Samo stran, samo biti sam in osvobojen – si želijo, če se počutijo ogrožene. Včasih imajo že na začetku zveze pripravljen natančen scenarij, kako jo bodo končali, čeprav bi bilo krivično do njih, da jim ne bi vsaj sprva priznali pristnih čustev. Če ne bi bilo v igri čustev oziroma če bi si jih v osnovi prepovedali, bi bila odveč večna previdnost, pričakovanje, kdaj bo zveza dosegla tisto točko, ki je ne morejo več prenesti.

NA VIDEZ SREČNA DVOJINA

Ugledni Times je takšne ljudi primerjal z voznikom taksija: kroži po mestu, naključno sprejema stranke in jih odlaga na določenih krajih. V določenem trenutku pa izklopi taksimeter in tista (tisti), ki je po naključju še na zadnjem sedežu, postane njegova žena. Je res in ni res. Za zakon morata biti dva in potnik na zadnjem sedežu ni vedno pripravljen prenašati fobij, se jim prilagajati in jih poskušati odpraviti. Tudi »vozniki« ne iščejo naključno svojih partnerjev, čeprav je res, da jih večina postane z leti utrujena in da mnogi popustijo pritisku okolice in si ustvarijo bolj ali manj srečno dvojino, redkeje pravo družino. Neverjetno je, da je večina takih zakonov dobra, čeprav ne zaradi nabranih izkušenj, kot rada komentira okolica. »Umiril se je, spoznal je pravo!« pravijo in občudujejo harmonijo srednjih let. Nihče niti pomisli ne, da je zakon v bistvu kompromis med fobijo, ki nikoli ne izgine, in zdravo pametjo, ki sili človeka, da se prilagodi okolici. Približno 50 odstotkov izbrancev so čustveno stabilne osebe, ki jim pomagajo premagati strahove in jih znajo privezati nase.

BRAZGOTINE V MOŽGANIH

Times ima torej prav: kdor dovolj dolgo čaka, dočaka, če mu prej ne zmanjka potrpljenja.
Vedeti pa moramo, da strah pred navezanostjo ni rezerviran izključno za moške, ampak je takšnih je tudi veliko žensk, in da njihovi strahovi niso igrani, ampak so posledica dejanj, ki so jih doživeli v otroštvu. To so stare brazgotine v možganih, ki jih je povzročilo premalo ali preveč čustvene navezanosti. Želja po navezanosti jih spominja na mladostne travme in je zanje tako stresna, da se je morajo osvoboditi, odzovejo se tako kot njihovi davni predniki: z begom ali napadom.
Neverjetno je, koliko instinktov prednikov še vedno obvladuje naše življenje. Seveda smo postali uglajeni, prilagojeni, vzgojeni in izobraženi, toda v odločilnih trenutkih vse izgine in na površje pride instinkt – po ohranitvi svojega življenja, svojih navad, življenja drugih ali po stanju, v katerem se dobro počutimo. Ne potrebujemo medveda na Rožniku, da bi vedeli, kako se bomo odzvali v določenih okoliščinah. Spomnimo se na zadnji izpit: nam je trema vzela dar govora ali nam je stres priklical na dan tudi tiste podrobnosti, o katerih nismo vedeli, da so skrite v naših možganih. Obe reakciji sta mogoči: nekateri pod stresom olesenijo, drugi iztisnejo iz sebe vse, samo da se rešijo. Tudi v partnerstvu je tako: eni ga jemljejo kot uspeh, ki so ga dosegli s trudom in potrpežljivostjo, in poskušajo iz njega iztisniti najboljše, za »lesene« je nočna mora, ki je potrebna samo za telesno in čustveno sprostitev. Če pa zveza preraste v nekaj več, je treba hitro narediti konec in začeti od začetka z drugo osebo.

SEKS

Če bi se preselili v davne čase, ko je pametni iskal varnost pri ženi v svoji votlini, ji poskušal zagotoviti hrano in narediti otroke, ker je to zapisano v njegovih genih, pri lesenem pa so se geni pomešali in v ženi vidi nevarnost za svoje življenje, za svobodo, da bi lovil, kadar bi hotel, in bil sit, vidi osebo, ki bo živela od njegovega (dela) lova in zaradi katere se bo moral vedno vračati v isto votlino, skratka »otrpne«. Niti največja fobija niti najhujši stres pa pri teh ljudeh ne zmanjša želje po seksu. Kot da seks ne bi bil del čustev, kot da bi imel svoje zakonitosti in samostojno življenje. Zato pa je njihova zavrnitev še hujša, bolj boleča in poniževalna.

KDO JE PRAVI?

Nimamo votlin, imamo stanovanja, ne lovimo, ampak nakupujemo, načela življenja pa so ostala enaka: nekateri dajo vse od sebe in imajo radi topel dom in družino, drugi otrpnejo in se bojijo za svojo svobodo in denar in negujejo svoj strah pred navezanostjo in obveznostmi, ki sledijo. Otrok, ki je živel v normalno topli družini, si bo želel tako tudi sam ustvariti. Otrok iz razbite, hladne družine brez ljubezni pa se bo bal, da bo spet ranjen, prizadet, da se bodo rane iz mladosti odprle. Ni recepta, ni zdravila, ki bi jih pozdravilo, včasih uspe psihologom, včasih jih utrujene pobere dobra, stabilna duša, največ pa jih do konca išče in beži. Niti osamljenost v poznejših letih jih ne prepriča, da so sami krivi svoje nesreče. Navadno se izgovarjajo, da »niso našli prave (pravega)«. Larifari!