Po jutranjem sprehodu sem tudi po nekaj ur obsedela v znani čajnici sredi glavne tržnice in opazovala film, ki se je vrtel pred menoj. Gospod je vsako jutro ob isti uri odprl okna svojega doma, se usedel na stol in se s pogledom na tržnico počasi prebujal v dan. Ženske iz najnižje kaste, imenovane tudi pometačice, so vsako jutro skrbno pometale vse ceste, tudi tiste skrite ulice, ki niso vsem na očeh.



Ko sva še živela znotraj bazarja, je najino hišo vsako jutro obiskala starejša gospa. Njenega obraza nikoli nisem videla, saj ga je skrbno prekrivala s tančico. Bila je iz najnižje kaste in skrbela, da je bila naša uličica vedno čista, odnesla pa je tudi smeti. Človek bi mislil, da imajo prebivalci višjih kast nespoštljiv odnos do pometačic, vendar nikoli nisem zasledila kakršnega poniževanja, gospodinje iz sosednjih hiš so rade klepetale z njo, vsako gospodinjstvo pa ji je mesečno primaknilo 50 rupij, manj kot evro. Verjetno se je tako nabralo kar nekaj denarja, a sva ji vseeno vedno plačala več, kot je prosila. Tudi kakšne čevlje in oblačila sva ji podarila, kar je vedno sprejela z velikim veseljem.



Vsako jutro in večer, skoraj ob istem času, je pred vhod prišla tudi vedno ena in ista krava, ker je vedela, da jo bodo čakali ostanki hrane. Tu ljudje živijo v sožitju z živalmi. Živeti pa je treba tudi z opicami, ki so lahko tudi zelo napadalne, in povem vam, da sem že panično bežala pred njimi. Hladilnik sem morala zvezati z debelo verigo, pa še vseeno jim je uspelo stegniti roke v notranjost in pobrati ven, kar se je dalo. Da o razdejanju, ki so ga puščale za seboj, ne govorim.



Najbolj pa me je presunila zgodba Sunite, ciganke s tremi otroki. Ženske iz okoliških ciganskih taborov so včasih zelo glasne, vsiljive. Velikokrat jih vidim, kako za roko peljejo kakšnega popotnika, ga posedejo na tla, mu prerokujejo iz dlani ali pa rišejo s kano. Enostavno jim ne moreš uiti, če te omrežijo. Zdaj sem se navadila, da se jim samo lepo nasmejim in ignoriram njihove komentarje. Naučila sem se, da se mi ne smejo smiliti, saj je to njihov način. Navadila sem se tudi ignorirati prošnje po denarju, po oblačilih ipd. Tam je enostavno tako in to moraš enostavno sprejeti.



Nekega dne, ko sem ob jezeru v miru opazovala veličasten sončni zahod, je k meni pristopila ciganka s štručko v naročju. »Namaste ji,« je pozdravila, jaz sem ji odzdravila in si mislila, joj, pusti me pri miru, da uživam v svojem miru. Nekaj časa je tiho sedela ob meni in se igrala z nekajmesečno dojenčico. Ni me prosila za nič, ni se vsiljevala, samo sedela je zraven. Nazadnje sem se omehčala in zapletli sva se v pogovor. Klepetali sva o Puškarju, življenju, otrocih. Povedala mi je, da na bazar pride vsak dan in se preživlja s prodajo zapestnic ter poslikavo s kano. Povedala mi je, da ima tri otroke, starejša hodita v šolo, saj si želi, da se izobrazita. Vprašala sem jo, ali ima moža in kaj dela. Sunita je zavila z očmi in se zasmejala ter povedala, da je njej mož pleskar, vendar vse zapije, da je alkoholik in mora skrivati svoj zasluženi denar pred njim. Velikokrat ga ni tudi po mesec ali dva in otroci so povsem odvisni od nje. Rekla je, da se je poročila, ko je imela komaj 16 let, do takrat pa se je na ulici preživljala sama. 



Življenjsko zgodbo mi je pripovedovala brez bolečine, brez pritoževanja, kako hudo ji je. Enostavno je sprejela svojo usodo. In nikoli do zdaj me ni prosila za nič, ne za denar ne za otroška oblačila. Nikoli mi ni ponujala, da mi poriše dlan ali da moram kupiti kaj od nje, ker so njeni otroci lačni. Ne, postali sva prijateljici in presrečna sem, ko vidim, da njena starejša otroka res hodita v šolo in kako se mala hčerkica razvija v zdravega in vedno nasmejanega otroka. Vsake toliko ji v roko skrivaj stisnem kakšno rupijo in ji prinesem otroška oblačila, ki jih je moj sin že prerastel, med nama se je stkala neka posebna vez. Name ne gleda več kot na neko bogato žensko, od katere bo poskusila izmolsti čim več. Ne, med nama se je rodila prijateljska vez in do nje gojim posebno spoštovanje.



Včasih mine dan, ko nimamo elektrike ali interneta, nimamo tako urejenih domov, kot v Sloveniji, naša stanovanja niso izolirana in pozimi nas včasih tudi zelo zebe in se enostavno grejemo z majhnimi kaloriferji ali celo zakurimo ogenj. Verjetno bi nekdo, ki ni vajen takšnega življenja, rekel, da živimo v pomanjkanju, mogoče celo bedi. Ampak verjemite, nobena materialna dobrina ali prečudovito stanovanje, za katero bi morala odplačevati kredit 30 let ali več, ne odtehta trenutkov tukaj. Ne odtehta tihih zgodnjih jutranjih ur, ko sediš na balkonu s čajem v roki, poslušaš kričeče pave in zelene papige, ki se pozdravljajo med seboj in prosto sprehajajo naokoli, hkrati pa mimo noge šiba veverica, ki se je že navadila, da ji vsako jutro nastaviš piškot in pride ponj.

Včasih res pozabljamo živeti, dihati in biti hvaležni za to, kar nam je dano. Moja indijska zgodba me je vsekakor obogatila prav za to. Živeti! Ljubiti življenje in biti srečen.


*Erika Felicijan se je v Indijo prvič podala pred 13 leti. Tam je spoznala moža Indijca, s katerim si je ustvarila družino, skupaj s sinkom pa danes živijo v mestecu Puškar na severozahodu Indije. Erikine dogodivščine se nadaljujejo v petek, 22. septembra 2017. Preberite jih tukaj.