Treba se je boriti za vsako žogo

Izabela Križaj je do desetega leta plesala balet, nato jo je za nogomet navdušil mlajši brat. »V prvem razredu sem skoraj sovražila nogomet, potem pa sem kar naenkrat preklopila,« razlaga simpatična 17-letnica iz Ajdovščine. »Na začetku so bili vsi presenečeni, tudi fantje so me pogosto zbadali, saj sem bila edina punca, ki ga je igrala. Dokazala sem jim, da lahko tudi dekletom uspe, sem edina z našega konca, ki igra v slovenski ženski reprezentanci.« Izabela obiskuje dekliški nogometni oddelek na gimnaziji Šiška, kjer trenira petkrat tedensko, za vikend ima tekme v svojem klubu. Med šolskim letom pridno usklajuje šolske obveznosti s treningi, v prihodnje pa si želi zaigrati v profesionalnem klubu. »Nogomet preprosto obožujem, med dekleti, ki ga igrajo, imam najboljše prijateljice; skupaj hodimo v šolo, na treninge in tekme. Prepotovale smo že veliko sveta in spoznale veliko zanimivih ljudi. Mislim, da bomo prijateljice za vse življenje.«

In ravno druženje in timski duh sta tisto, kar, poleg same igre, dekletom, ki igrajo nogomet, pomeni največ, pove Lana Golob iz okolice Velenja, ki je začela trenirati pri petih. Kasneje se je posvetila tenisu, a se je pred letom in pol vrnila k igri na zelenici. »Všeč mi je kemija med dekleti, sodelovanje med igralkami, pri tenisu pa si zmeraj sam. Nogomet je zelo dinamičen; vedno moraš biti osredotočen na igro, veliko je igre telo na telo, treba se je boriti za vsako žogo.« Na vprašanje, ali ji to koristi tudi v vsakdanjem življenju, odvrne: »Seveda, saj se je tudi v življenju treba boriti za vsako priložnost, nenehno se je treba dokazovati. Nogomet te nauči, da nikoli ne smeš popuščati.« Podcenjevalni odnos do nogometašic, predvsem od moških, je okusila tudi na lastni koži. »Pred dvema tednoma so nas mlajši fantje spraševali, ali sploh znamo igrati; moški in ženske v nogometu še vedno nismo enakovredni. A če želimo kar koli spremeniti, moramo najprej zrušiti stereotipe, dekleta pa moramo s trdim delom dokazati, da smo lahko enakovredna v športu.« Kariero želi nadaljevati v ZDA, kjer so na tamkajšnjih univerzah za igranje nogometa na voljo številne štipendije.

Lari Prašnikar je uspelo nekaj, kar doslej ni še nobeni Slovenki: igra v dresu dvakratnih evropskih prvakinj, v nemškem klubu Turbine Potsdam, kjer je bila v letošnji sezoni kot napadalka štirikrat uvrščena med prvo enajsterico. Ker izhaja iz nogometne družine – je hči nekdanjega nogometaša, trenerja in selektorja slovenske nogometne reprezentance Bojana Prašnikarja – ji je bil nogomet položen v zibko. »Kot otrok sem po televiziji namesto risank vedno gledala nogomet,« se spominja svojih prvih srečanj s tem športom. »Kasneje sem na vsaki tekmi stala za golom in pobirala žoge, zaradi česar večkrat nismo šli na morje, saj nisem želela izpustiti nobene tekme.« Trenirati je začela pri šestih letih, vse do dvanajstega pa je trenirala skupaj s fanti. »Mislim, da ima vsako dekle, ki trenira s fanti, večje možnosti, da postane uspešna nogometašica, saj je fantovska igra hitrejša, od njih se lahko veliko naučimo. Mlade nogometašice lahko igrajo celo bolje kot njihovi vrstniki vse tja do 12. leta, do obdobja, v katerem se začnejo pojavljati opaznejše razlike med spoloma; fantje postanejo močnejši, dekleta pa bolj ženstvena. Danes se, seveda, ne bi mogla več kosati s kakšnim nogometašem. Bodimo stvarni, razlike so očitne.«

Med dekleti, ki igrajo v priznanih svetovnih nogometnih klubih, je močna konkurenca, medse sprejmejo le najboljše, ki se morajo stalno dokazovati, pove Lara Prašnikar. »Ko sem prvič prišla v Nemčijo, sem bila po treningih tako utrujena, da sem šla lahko samo spat. Treningi so zelo intenzivni, boj med dekleti je izjemen.« In še: »Slovenci so velikokrat nevoščljivi, pojavljajo se govorice, kakršne se pač pojavljajo, nekateri ne razumejo, da so v Nemčiji izredno visoki standardi in se moraš močno boriti, da prideš v nogometno ekipo. Slovenci imamo včasih nekoliko omejen pogled na svet, ampak tudi to se počasi spreminja. Iskreno upam, da bo še kateri izmed naših deklet uspelo zaigrati v tujini, saj imajo danes tudi v Sloveniji na voljo kakovostne treninge.«

Ena izmed tistih, ki skrbijo, da se v Sloveniji razvija dober ženski nogomet, je Nina Čebin, mlada trenerka, ki trenira dekleta do 15 in 17 let v ženskem klubu Krim ter v reprezentanci Slovenije dekleta, stara do 15 let. Odgovorna je tudi za treninge deklet, združenih v nogometnem razredu na gimnaziji Šiška in šolskem centru za pošto, ekonomijo in telekomunikacijo v Ljubljani. Tudi ona je svojo pot začela kot igralka, pri 19 pa se je posvetila trenerstvu. Dekleta trenira že sedem let, skupaj se veselijo številnih uspehov. »V letošnjih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo so naša dekleta do 17 let premagala nekaj najboljših ekip na svetu, Švico, Avstrijo, Anglijo. To so države, ki imajo registriranih tudi do 40.000 igralk, kar je za malo Slovenijo res velik uspeh.« Z dobro igro in perspektivnimi igralkami je Slovenija pritegnila tudi svetovno nogometno pozornost, pred kratkim so dekliški nogometni oddelek obiskali predstavniki UEFE in se pozanimali o poteku njihovega dela.

Dekleta so že dokazala, da sodijo v sam evropski nogometni vrh, o tem pa je treba ozavestiti še druge, meni Nina Čebin. »Prepričati je treba predvsem mlajše generacije, morda tudi mamice deklet, ki željo igrati nogomet, da živimo v 21. stoletju, kjer imajo oziroma vsaj naj bi imele ženske enake pravice kot moški.« K temu teži tudi Nogometna zveza Slovenije, ki želi v svoje vrste vključiti vse več nogometnih trenerk in sodnic, ki se bodo zavzemale za pravice deklet oziroma za svoje pravice. »Ravno predsodek, 'kaj bo delala ženska v nogometu', dekleta pogosto motivira, da se nenehno dokazujejo. Znajo se postaviti zase, pridobijo samozavest in samozaupanje. Naučijo se soočati tako z zmagami kot s porazi,« pove Nina Čebin, ki spodbuja pripadnost in timskega duha. »Dekleta so prijateljice, se spoštujejo, znajo sodelovati, si zaupajo, naučijo se delati v ekipi in odlično razporediti naloge znotraj delovnega dne. To so veščine, ki jih kot družba še kako potrebujemo.« V prihodnje si želi, da bodo tudi nogometaši medse sprejeli dekleta kot enakovredne igralke. »Želim si čim več mešanega nogometa, tako bomo dobili vrhunske igralke in kakovost ženskega nogometa v Sloveniji se bo še dvignila.«