To je načrtni socialni genocid

Ko enkrat zboliš, ostaneš brez vsega (Vlado, 58 let, nekdanji fizični delavec)

»Žalostno je, gospa, v toti naši deželi, odkrito vam povem,« začne pogovor 58-letni Vlado, »ko enkrat zboliš, ne dobiš službe, ostaneš brez vsega in nihče ti ne pomaga. Trenutno čakam na odločbo komisije, da bi prejemal malce več socialne podpore.«Ta znaša 290 evrov, od tega jih mora 90 odšteti za stanarino, nekaj nanesejo stroški za televizijo, elektriko in telefon. In koliko mu ostane? »Tak vam bom povedal, 50 evrov na mesec, včasih pa si jih moram od soseda sposoditi še 20, da si kupim kak kruh.«  Je možakar prešernega nasmeha, ki je 14 let delal kot fizični delavec, po smrti očeta in matere pa je zbolel. »Podrl se mi je svet, razmišljal sem o samomoru in pristal na antidepresivih.« Skupaj z 21-letnim sinom, ki je prav tako brez službe, živita v enosobnem najemniškem stanovanju. Ko ga povprašam o željah za prihodnost, mi odvrne: »Veste, kaj si želim, da bi bil zdrav in da bi se v naši državi kaj spremenilo, da bi mladi imeli službe, ker stari smo že itak za odpis. Tota vlada mi ni všeč, mladi bi morali priti na oblast, ne pa ti, ki se nenehno kregajo, potem pa vse razpade. Žalostno, da se eni z mercedezom vozijo, mene pa vprašajo: 'A imaš avto?', pa odvrnem: 'Kaj avto, še za hrano nimam.' Tak je to v naši deželi.«

V žepu nimam niti centa (Katarina, 38 let, mati samohranilka)

»Brez kamere, prosim, imam dva otroka,« tiho pristopi 38-letna Katarina, ki je pripravljena zaupati svojo zgodbo. Ja mati samohranilka, sin bo kmalu dopolnil 18 let, hči šteje zgolj 10 mesecev. Trenutno prejema 400 evrov porodniške, za najemnino in stroške stanovanja odšteje 300 evrov mesečno. »Ne vem, ali mi boste verjeli ali ne, ampak trenutno nimam v žepu niti centa. Živim s tem, kar mi dajo na Rdečem križu, in tem, s čimer mi pomagajo na Uporniku. S sto evri na mesec ni lahko, zagotovo si nihče tega ne želi, ampak žal je tako.« Po 12 ur za 30 evrov Njena socialna stiska je še toliko večja, ker morata skupaj z bivšim partnerjem odplačevati kredit, ki sta ga najela, ko je bila še zaposlena. »Kupila sva hišo, bivšemu partnerju so vzeli vse, ker ni finančno sposoben, a kredit je treba vseeno odplačati. Tako živim v začaranem krogu, nimam denarja, si sposodim, ne morem vrniti in to se nenehno ponavlja.« Pred nekaj leti je bila Katarina zaposlena v trgovini, ko je izgubila službo, pa je denar služila kot natakarica po gostilnah. Delala je po 12 ur na dan za 30 evrov plačila. Na črno. Porodniška se ji počasi izteka in upa, da bo našla delo: »Prijavila se bom na zavod za zaposlovanje, redno pregledujem tudi objave za delo na facebooku, želim si v službo, med ljudi, da ne razmišljam toliko o življenju, ki res ni rožnato.«

Strah me je, da bom postal brezdomec (Srečko, 55 let, vojni veteran)

Srečko je dolga leta delal v rudniku Trbovlje-Hrastnik, nato pa ga je premamila taksi služba pri zasebniku. »Že takoj na začetku sem mu povedal, da imam težave s križem,« pripoveduje, »potem pa me je šef po prvi bolniški vrgel na cesto. Tako sem ostal brez obeh služb.« Pred šestimi leti je zaradi psihičnega nasilja partnerice pristal v psihiatrični bolnišnici. »Pobral sem se, čeprav še imam težave,« pove, »najhuje pa je, da mi partnerica ne dovoli stika z 19-letnim sinom, ki ima cerebralno paralizo. To me ubija.« Živi sam, s 460 evri na mesec, od tega je 240 evrov veteranskega dodatka, saj se je leta 1991 kot vojak boril za samostojno Slovenijo. Za stroške in najemnino odšteje 270 evrov mesečno, plačuje pa tudi preživnino za sina. »Rade volje bi dal, če bi imel, ampak denarja res nimam. Vsak mesec moram plačati 109 evrov preživnine, na grbi imam še 4000 evrov preživninskega sklada. Na vratih mi nenehno visijo sodni izvršitelji. Ko jim povem, da denarja nimam, umaknejo izvršbo, potem pa spet pridejo. Klical sem jih, se poskusil z njimi dogovoriti, pa nič ne pomaga, oni zahtevajo svoje. Toliko časa se bodo igrali, da bom na koncu postal brezdomec. Nihče v tej državi te ne posluša, obupaš, res.« Ko ga vprašam, ali si kdaj privošči dopust, me začudeno pogleda: »Ste nori, kak dopust! Ni šans!«

Maribor – tempirana bomba

S takšnimi in podobnimi srce parajočimi zgodbami se vsakodnevno sooča ustanovitelj in srce Upornika Boris Krabonja, ki vsako noč od osme pa do druge ure zjutraj sedi za računalnikom, piše, objavlja, pošilja prošnje in razmišlja, kje bi še lahko staknil denar za te ljudi, ki, kot pravi, sicer ne bodo preživeli. Večina izmed njih je upokojencev z najnižjimi pokojninami ter očetov samohranilcev in mater samohranilk. »Maribor je tempirana socialna bomba. Vsak dan je več ljudi pod pragom revščine.« Trenutno imajo na seznamu 456 ljudi, ki nujno potrebujejo pomoč v obliki prehrambnih bonov, oblačil, zdravil, plačevanja položnic, najbolj pa jih pestijo deložacije. 

»Največja težava je v tem, da nobene izmed pravnih institucij ne moreš prepričati, da bi dala daljši odlog za plačilo, saj v mesecu dni resnično ne moremo zbrati 7000 evrov.« Pred deložacijo so rešili že 15 ljudi, trije postopki so v teku. Vsi, ki delajo v Uporniku, poleg Borisa še Nina Popovič, Peter Kapelj in Grega Žižek, so prostovoljci, denar pa v organizacijo priteka v obliki donacij posameznikov, le redko podjetij. A tega, kot pove Boris, nikoli ni dovolj. »Denarja nam nenehno zmanjkuje. V tem letu smo prejeli 40.000 evrov, na računu pa jih imamo komaj 1000. Če bo šlo tako naprej, bomo morali zapreti. Vsak teden namreč potrebujemo 1500 evrov, samo za prehrambne bone, to je brez položnic, zgolj za osnovno preživetje.«

Boris Krabonja, profesor in vodja društva Upornik: »Mislim, da je zadnja politična garnitura naredila največjo kalvarijo, da je bil to najbolj načrten socialni genocid v 25 letih.«

Socialni genocid

Zaprtje Upornika ne bi pomenilo nič dobrega za njegove člane, ki so večinoma odvisni od pomoči humanitarnih organizacij. »Mislim, da je zadnja politična garnitura naredila največjo kalvarijo, da je bil to najbolj načrten socialni genocid v 25 letih,« razlaga Boris, vidno jezen na državo, ki dopušča tolikšno socialno neenakost. »S tem, ko so se odpovedali varstvenemu dodatku, je oblast generalno uničila upokojence. Uničili so tudi vse matere in očete samohranilce, ko so jim nehali subvencionirati stanarine. Sicer je zdaj vlada širokogrudno ponovno uvedla subvencioniranje stanarine, ampak jim nikakor ne moremo dopovedati, da je tisto leto in pol strošek, ki ga socialno šibki niso plačali in ga ne morejo plačati in ga ne bodo plačali.« In nadaljuje: »Tudi od vseh ministrov za delo, družino in socialne zadeve me je gospa Anja Kopač Mrak najbolj razočarala. Nanjo namreč gledam kot na žensko, ki vam je že po naravi dano, da imate v sebi več empatije, zato mi ni jasno, kako je zmogla v takšni krizi najšibkejšim vzeti varstveni dodatek in subvencije za stanovanje. Še sam sem občutil krizo, pa imam profesorsko plačo, kako so jo občutili šele oni!«

Kdo je Boris Krabonja?

Kljub finančnim težavam so v Uporniku polni upanja, delovnega zagona in idej. Prepričani so, da jim je čas naklonjen. »Bližajo se predsedniške volitve, nato pa še županske in parlamentarne, zato so politiki do nas zelo prijazni, in tudi mi se bomo maksimalno potrudili, da izkoristimo njihovo pripravljenost za sodelovanje. Potem pa bomo spet životarili,« se nasmehne Boris, sicer učitelj zgodovine na srednji ekonomski šoli v Mariboru. Prav tam se je njegova humanitarna pot začela; ko je dijakinja leta 2008 potrkala na njegova vrata in ga prosila, ali ji da kaj hrane, ker je lačna, je bila to kaplja čez rob. »Takrat mi je res prekipelo, šel sem do ravnateljice in čisto popenil: 'Kaj se mi gremo, da imamo v šoli lačne ljudi!' In tako se je začela zgodba, ki še živi.« Postal je mariborski Robin Hood, ki daje revnim, a ne krade bogatim. »Moram povedati, da si štejem v veliko čast, da so mi Mariborčani nadeli ta vzdevek; kradem sicer žal ne, ker ne znam, res pa je, da imava z Robinom Hoodom vzporednice tudi vtem, da nikoli ne odnehava. Meni je težko reči ne, če prosim za pomoč, recimo župana ali podžupana, saj bom šel do konca. Zase tega najbrž ne bi storil, za druge pa.« Pa se ves trud na koncu povrne z občutkom sreče in zadovoljstva, ker si nekomu pomagal? »Večkrat kot zadovoljstvo občutim žalost in praznino, ker vem, da me čaka še množica ljudi. Tisti veseli trenutki so bolj hipni, takoj potem pa se spet začne nova zgodba.« 

Vsi, ki delajo v Uporniku, poleg Borisa še Nina Popovič, Peter Kapelj in Grega Žižek, so prostovoljci, denar pa v organizacijo priteka v obliki donacij posameznikov, le redko podjetij.