Pride dan, ko imaš dovolj vsakodnevne borbe z nesramno podgano, ki ti vsakič znova vdira v kuhinjo in gloda paradižnik. Nič drugega noče, samo svež rdeči paradižnik. Zaprla sem vse možne vhode, celo zalepila luknjo v vratih, ki je očitno tudi njeno maslo. Ne, ona se ne da. In tako se boriva dam za dnem. Dokler je ne vidim, je še v redu. Bom preživela. Na izpade elektrike sem se tudi privadila, pa vseeno znorim, ko želim nujno uporabiti palični mešalnik. Čakam in čakam, da se vrne tok in lahko v miru zaključim s kuhanjem kosila.



Najbolj nelagodna situacija je bila, ko sem se le opogumila, da obiščem zobozdravnika, saj se mi je dokončno odkrušil zob in nastopila je grozna bolečina. Prišlo je do vnetja korenine, izogibanje ni bilo več mogoče. Zobozdravnikov se že na splošno bojim, obisk ambulante v Puškarju pa … Res me je bilo neizmerno strah. Najprej sem v ambulanto poslala moža, da preveri, kakšne so higienske razmere. Do takrat sem zasledila le zobozdravstvene storitve na prostem. Ob robu ceste razgrnjena preproga, na njej lepo zloženo raznorazno orodje in pa zobovje, sicer ne vem čigavo, a na pogled niti malo privlačno. A ambulanta, ki sem jo izbrala se je izkazala za čisto in leto, zobozdravnik pa je deloval zelo profesionalno. Ne kot kar nekdo, ki samo puli zobovje. Opisala sem mu težavo, on pa je prižgal televizijo na steni in dejal, naj si ogledam posnetek posega, ki me čaka. Presenečena sem pomislila, da je to ogromen napredek sredi take vasi. Nekoliko pomirjena sem ga nemudoma vprašala o bolečini in lokalni anesteziji, saj brez te definitivno ne sedem na stol.  Ko je tudi tukaj pomiril moje strahove, sva pričela s postopkom, a že trenutek po tistem, ko mi je z injekcijo omrtvičil čeljust, je zmanjkalo elektrike. Obstala sva in čakala, da se vrne tok, v moji glavi pa so se podile misli, da nemara anestezija do takrat že popusti in bom obsojena na bolečino. K sreči, se to ni zgodilo, zobozdravnik se je namreč po kakšnih 15 minutah spomnil, da za postopek ne potrebuje elektrike, ker je orodje, ki ga je uporabljal poganjal generator. Saj nisem vedela, ali naj se smejim ali jočem. Pa tudi rokavic si ni nataknil. Prvič nisem zagnala vika in krika, na naslednji obisk pa sem jih prinesla s seboj iz bližnje lekarne. Ko sem mu jih potisnila pred nos, je odprl predal in rekel: »Ni problema. Ne rabite jih nosit s seboj, jih imam celo zalogo.« In zakaj jih potem ne uporabljate, sem pomislila, kasneje pa izvedela, da večina prebivalcev k zobozdravniku pride le na puljenje zob, saj nimajo denarja za drugo zdravljenje. In tako je bila razkrita tudi skrivnost tukajšnjih škrbastih nasmehov.



Pride tudi dan, ko imam resnično dovolj nenehnega pogajanja o ceni zelenjave in sadja ter si želim, da bi imela v bližini Hofer. Presedajo mi tudi dvolični ljudje, ki naju obdajajo. Ljudje, za katere misliš, da so tvoji prijatelji, pa se po toliko letih izkaže, da je mogoče le odstotek znancev res zanesljivih. Ostali so bili ob tebi zgolj in samo zaradi denarja, ob najmanjši težavi pa ti obrnejo hrbet. Takšne bitke sva nenehno bila z zaposlenimi v moževi restavraciji. Neštetokrat se je zgodilo, da se sploh niso prikazali na delo, saj so bili užaljeni, če je dvignil glas nad njimi. Z možem se tako lahko zaneseva le drug na drugega. Nič kolikokrat sva si rekla, da se bova nehala ozirati na druge. Pa ne znava, še vedno se opečeva in sva dejansko predobra.



Pogosto tudi pogrešam svoje prijatelje iz Slovenije. Kljub temu, da smo nenehno v stikih, pogrešam fizično bližino, objem, pogovor v živo. Nekaj obiskov sem sicer že dobila in neskončno uživala, ko sem jih peljala naokoli, jim razkazovala svoje najljubše kotičke ter jih predstavljala tukajšnjim ljudem. Prelep občutek! Želim si tudi, da bi me vsaj enkrat obiskali starši, tudi brat. A bojim se, da tega dneva ne bom nikoli doživela. Morda bi lažje razumeli, zakaj me je Indija zasvojila, se mi pa dozdeva, da bi moja mama pobegnila od tu že takoj naslednji dan.



Najin sinko ne obiskuje vrtca, kar pomeni, da smo nenehno skupaj in tudi moja zgodnja jutra so žal skoraj pozabljena. Včasih se zjutraj zbudim še preden sonce pokuka izza gora. V tišini si skuham kavo, sedem na balkon, odprem računalnik z željo, da mirno pričnem dan. Pregledam vso elektronsko pošto in odgovorim na vsa sporočila, pa že po desetih minutah zaslišim ropotanje balkonskih vrat, ko na plano pokuka skuštrana glava z najbolj iskrenim nasmehom na obrazu in ljubečim pogledom. »Dobro jutro, mama!« zažvrgoli Ayan. No, pa je konec mojega miru. Ne preostane mi drugega, kot da počakam na popoldanski spanec in takrat dokončam delo. Kako zelo priročno je, da smo časovno tu tri ure in pol pred Slovenijo (v poletnem času celo uro več). Tako ne zamudim ničesar, nasprotno, dvojno dolge dneve imam! 



Neizmerno tudi uživam, ko s sinkom pohajkujeva naokrog. Razkazujem mu templje med vožnjo z rikšo, ko poskakujemo čez luknje v cesti pa skupaj na glas spuščava smešne zvoke. Strašno ponosna sem, ker govori in razume kar štiri jezike, slovenščino, očetov jezik malajanščino, angleščino, pa tudi hindujščino, saj ima tukaj veliko prijateljev, s katerimi se sporazumevajo v lokalnem jeziku. Pred časom smo se spet skupaj odpravili na krajše družinsko potovanje po Indiji, v predele, kjer z možem še nikoli nisva zašla. Z avtomobilom smo v slabem mesecu dni prevozili preko 7.000 kilometrov in rečem lahko samo: »Kapo dol sine, rojen si za popotnika!« 



* Erikinih zgodb v Indiji pa s tem še zdaleč ni konec. Nadaljuje jih na blogu, dogodivščinam pa lahko slediti tudi na njenem Instagram računu, kjer se vam bo z vtisi iz Indije še naprej javljala ob ponedeljkih in petkih. Lahko pa si osvežite spomin in Erikino pripoved znova preberete od začetka.