Seveda so v to številko vštete tudi tiste male laži, ki bi jim težko rekli širokoustenje, so pa dobronamerne.

Za lepši dan

Če malo pomislite, ste se danes že zlagali? Seveda dobronamerno: »Kako lepo jutro.« V resnici se že zelo dolgo nismo počutili tako slabo in bedno. Ali: »Lepo, da te vidim.« Vrag te vzemi, ravno danes nisem razpoložen. »Mojca, ta frizura se ti pa res poda.« Pa kaj še, še sraka je videti prijetnejša. Vse laži so dobronamerne, z njimi nočemo nič slabega niti nočemo koga prizadeti. Nasprotno. Mnogim majhne laži že zjutraj polepšajo dan, dobronamerne goljufije olajšajo skupno življenje in imajo, označene kot »laži«, po krivici slab sloves.



Priporočljivo

»Laganje je s psihološkega stališča celo zelo priporočljivo in koristno, dokler drugega hote in zavestno ne prizadenemo. Brez majhnih, nepomembnih laži in širokoustenja bi se naša vsakdanja komunikacija sesula, tisti, ki bi vedno povedal to, kar v resnici misli oziroma ve, bi bil hitro izobčen iz družbe,« trdi dr. Peter Stiegnitz, začetnik vede o laganju (mentiologije). Svetuje: »Bodimo pošteni z lažmi, zavedajmo se, da lažemo in kako daleč lahko gremo. Če bi vedno odkrili vse laži, vse dražljive neresnice, se nihče ne bi več zabaval v življenju.« 

Tisti, ki laže ali se na veliko širokousti, govori malo in počasi, se ponavlja in zapleta. 

Izdajalski nasmeh

Res pa je želja, da bi drugemu gledali v oči in vedeli, ali laže ali govori resnico, prastara. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo z govorico telesa, to dobro odkrivajo po načinu govora, pogleda, po rokah in drži celotnega telesa. Izurijo se tako, da lahko po nekajletnem treningu uganejo v 95 odstotkih, ali človek govori resnico. Lažnivca izdajajo malenkosti, seveda nezavedne: grbančenje obraza, dvignjene obrvi, kratki odmori med dihanjem, višji ton glasu in izkrivljen smehljaj, ki je najpogostejši izdajalec in tako očiten, da ga lahko ugotovi tudi laik. Oseba, ki laže in se hoče nasmehniti, napne veliko mišico ličnice, tisto, ki poteka od ličnice do zunanjih kotičkov ustnic. Usta sicer razširi v nasmeh in dvigne kotičke, vendar nasmeh ne pride do oči. Teh se ne da zavestno voditi, pri pravem nasmehu se smehljaj sam prenese vanje. Poleg tega imajo lažnivci razširjene zenice in trdno stisnjene ustnice.



Ko laž prizadene

Tisti, ki laže ali se na veliko širokousti, govori malo in počasi, se ponavlja in zapleta. Rad uporablja besede »sovražiti«, »žalost«, »nepomembnost« in vzbuja občutek, kot da se distancira od povedanega. Spomnimo, ko se je Bill Clinton zagovarjal o aferi z Monico Lewinsky: »Z njo nisem imel nikoli ljubezenskega razmerja.« Številni so menili ravno nasprotno, seveda. Clinton ni najboljši primer za tokratno razpredanje o lažeh, saj bi prava laž lahko imela usodnejše posledice. Začeli smo z majhnimi lažmi, pravzaprav s širokoustenjem, ki je v glavnem neškodljivo in nikogar ne prizadene. Laži, ki so izgovorjene namerno, ki ljudi prizadenejo, pa so nesramne, nesprejemljive in niso zajete v številko dvesto na začetku. Želim vam torej lep dan, bodite srečni in zdravi, kot sem jaz, in nikomur ne izdajte, koliko majhnih laži sem vam natresla.