To potovanje me je zapečatilo za vedno. Nisem videla umazanije. Sedeti na tleh sredi železniške postaje, obdan z domačini, mi ni bilo tuje. Umivanje zob čakajoč na vlak in spet obdan z mnogo radovednimi očmi prav tako ne. Stiskanje na prepolnem avtobusu na več stokilometrski vožnji tudi ne. Opazovanje gorečega trupla v Varanasiju me ni šokiralo. Pok lobanje, pravijo, da takrat duša zapusti telo, saje, ki so padale na moje telo. Nič me ni pretreslo. Vse mi je bilo tako .... domače. Naravno. Pristno. Pomirjena in hvaležna sem se počutila, da sem poslušala svoj notranji klic in šla. Še sanjalo se mi ni, kako bo ta pot spremenila moje življenje. Kako bi le vedela.



Že po nekaj dneh prvega potovanja sem svoj nahrbtnik napolnila z najrazličnejšimi dišečimi paličicami, svilenimi rutami, srebrnino, ki je tam res smešno poceni. Z rikšami smo se odpeljali na železniško postajo in se vkrcali v spalnik drugega razreda. Z njim smo prepotovali lepo število kilometrov in v njem preživeli kar nekaj dni in noči. Postal je naš dom in stik s čudovito Indijo, ki živi vzdolž prog in na železniških postajah.

V manj kot treh tednih sem pomočila palec na nogi v sveto reko Ganges, se dotaknila največjega spomenika posvečenega ljubezni, Tadž Mahal, se kot otrok kotalila po sipinah puščave Thar, spala v najlepšem hotelu pod milijardami zvezd in galopirala s kamelo. Ob svetem jezeru, ki naj bi nastalo, ko je bog Brahma letel nad Puškarjem in iz rok spustil lotosov cvet, sem se pustila posvetiti brahminu (duhovniku). Danes pa tukaj tudi dejansko živim. Z možem Indijcem in najinim malim princem. 



Mati Indija mi je pokazala, kaj je svoboda. Kaj pomeni imeti nič in s tem nič preživeti na cesti. Pokazala mi je iskrice v očeh ljudi, ki nimajo materialne lastnine. Imajo pa polno dušo. In zaupanje v življenje, ki jih vodi. Pokazala mi je, kaj pomeni imeti sočutje. Verjamem tudi, da me je spremenila. Do neke mere. In ne, nikakršnega kulturnega šoka tam nisem doživela . Obratno. Razletela sem se, ko sem se vrnila nazaj v megleno Ljubljano. Nekaj dni nisem zapustila stanovanja. Prižigala sem dišeče paličice, zavrtela ploščo Prem Joshua Shiva Moon in jokala. Jokala od sreče, da sem Indijo doživela. Od žalosti, ker nisem bila več tam. Ampak globoko v sebi sem vedela, da zgodbe o Indiji zame še ni bilo konec. Bila je šele začetek nečesa novega, (ne)poznanega.  


*Erika Felicijan se je v Indijo prvič podala pred 13 leti. Tam je spoznala moža Indijca, s katerim si je ustvarila družino, skupaj s sinkom pa danes živijo v mestecu Puškar na severozahodu Indije. Erikine dogodivščine se nadaljujejo v petek, 7. julija 2017. Preberite jih tukaj.