Družina je na prvem mestu
Alina Asberga Nabergoj živi v Sloveniji od 2005. »Leto pred tem sem šla službeno v Grčijo in tam spoznala svojega bodočega moža. Ni bila ravno ljubezen na prvi pogled, na drugega pa zagotovo,« v smehu pove. Kakor koli že, njen zdajšnji mož jo je kmalu potem obiskal v Rigi. »Imela sva tri možnosti: da greva narazen, da pridem jaz v Slovenijo ali on v Latvijo. Odločila sva se, da se bom preselila jaz, in tako sem tu že trinajst let,« doda sogovornica. Začetki, priznava, niso bili ravno lahki, saj je bila slovenščina težak jezik, vsi v Sloveniji pa niso govorili angleščine, še bodoča tast in tašča ne. »Ampak kot vidite, mi gre zdaj kar v redu,« priznava Alina Asberga Nabergoj, ki je v Latviji študirala oblikovanje oglasov in interjerjev, zdaj pa kot umetnica živi in dela v Vipavi, kjer si je ustvarila družino in dom. Dolgčas ji brez dvoma ni, saj kot članica Društva likovnih umetnikov Severne Primorske redno razstavlja in sodeluje na likovnih kolonijah, poleg slikarstva pa se ukvarja z izdelovanjem dekorativnih predmetov. In to še ni vse: je tudi mama štirim otrokom. Najstarejši sin ima devet let, hčerka sedem, dvojčka, fantka, pa pet. Na vprašanje, kako združuje kariero umetnice z družinskim življenjem, odgovarja: »Moja prva naloga je družina, zato poskušam tiste štiri ure na dan, ko so otroci v vrtcu oziroma šoli, kar najbolj izkoristiti. Če ima človek štiri otroke, red mora biti. Moj dedek je bil nemški oficir in očitno imam tudi jaz nekaj tega v genih,« v smehu razlaga vsestranska umetnica, ki ustvarja tako z oljnimi kot akrilnimi barvami, slika pa tudi z akvarelno tehniko in na lesene ploščice. »Ugotovila sem, da preprosto ne morem ne ustvarjati. Sicer pa močno verjamem, da je prav, da slikaš to, kar čutiš in kar imaš resnično rad. Potem se s tem lahko predstaviš tudi zunanjemu svetu,« meni Alina, ki v ospredje svojega umetniškega zanimanja največkrat postavlja prav žensko. »Kot ženski mi je seveda žensko laže razumeti in slikati. Pa tudi sicer se svet brez žensk ne vrti. Ker je človek tudi duhovno bitje, ne le telo, v svojem umetniškem izražanju iščem tisto lepoto in svetlobo, ki izhajata iz notranjosti,« poudarja.


Zanda s sinčkom Edgarjem



Dobiti službo v Sloveniji je zelo težko
Zanda Brikmane si leta 2009, ko je prišla prvič v Ajdovščino v okviru Evropske prostovoljne službe za mlade, najbrž ni predstavljala, da bo eden najbolj vetrovnih krajev v Sloveniji nekoč postal njen dom. Kot tudi ne, da bo že prvi dan svoje prostovoljne službe pri nas spoznala bodočega moža. »Ko se mi je ta služba iztekla, sem se vrnila v Rigo, kjer sem dobila novo službo. Potem so me prišli v Latvijo obiskat prijatelji, med katerimi je bil tudi moj zdajšnji mož. Življenje se včasih resnično nenavadno obrne,« ugotavlja sogovornica, ki je v Latviji diplomirala iz komunikologije oziroma novinarstva. Po vrnitvi v Slovenijo se je najprej zaposlila na latvijski ambasadi v Ljubljani in ob delu končala še študij mednarodnega poslovanja na ekonomski fakulteti v Ljubljani. Ko je ambasada zaprla vrata, je delo dobila na Stalnem predstavništvu Republike Latvije pri OZN, OVSE in drugih mednarodnih organizacijah na Dunaju. Kljub temu ji v pol leta po vrnitvi v našo državo ni uspelo najti službe. Obupala vseeno ni. »Zaradi finančnih razlogov sem bila (in sem) pripravljena delati tudi kaj drugega. Službo sem dobila v vipavskem Ekolatu, kjer sem zdaj zaposlena v laboratoriju, za kar sem hvaležna,« pravi Zanda. Svojih odločitev, pravi, kljub vsemu ne bi spreminjala, čeprav priznava, da celoten aparat v Sloveniji deluje počasneje kot v Latviji in da je službo zelo težko dobiti. »Življenje v Rigi je veliko bolj dinamično kot v Ljubljani. Tudi službo dobiš in zamenjaš precej hitreje kot pri vas,« meni. »Če te zaposlijo, je običajno za nedoločen čas, toda če nisi prava oseba za to delo, te lahko tudi zelo hitro zamenjajo. Če pa dobiš v Sloveniji službo za nedoločen čas, kar malce stagniraš,« malo za šalo in precej zares pove Zanda Brikmane.


Življenje v Rigi je veliko bolj dinamično kot v Ljubljani. Tudi službo dobiš in zamenjaš precej hitreje kot pri vas. Če te zaposlijo v Latviji, je običajno za nedoločen čas, toda če nisi prava oseba za to delo, te lahko tudi zelo hitro zamenjajo. Če pa dobiš v Sloveniji službo za nedoločen čas, kar malce stagniraš.
Zanda Brikmane


Prava Slovenka najbrž ne bom nikoli
Ko beseda nanese na razlike življenja v Sloveniji in Latviji, se tako Alina Asberga Nabergoj kot Zanda Brikmane strinjata, da je življenje tu boljše in da je naše podeželje bolj razvito. »Sicer pa smo si ljudje precej podobni, tudi ko gre za odprtost do drugačnega. Če me sprašujete, kako so me kot Latvijko sprejeli v vaši državi, imam preprost odgovor: svetle in prijetne ljudi povsod sprejmejo. Ne sprejmejo tistih, ki jim niso všeč, to je normalno. Toda ljubezen razumejo povsod. In če imamo mi ljubezen, nas bodo drugi sprejeli, vsi skupaj pa bomo zmagali,« je prepričana Alina, ki vseeno priznava, da nikoli ne bo prava Slovenka. »Res je, da v Latviji nisem več doma, a če si rojen v eni državi in potem živiš v drugi, vedno ostane nekaj vmes. V Sloveniji se sicer počutim zelo prijetno, a ko se vračam v Latvijo, tam poznam vsak vonj, meglico, roso … Poznam jutranje in večerne prizore, vem, kako diši latvijsko morje, kakšni so kamni v njem. Če grem na Obalo, takšnih občutkov nikoli ne doživim,« poudarja. Živeti nekje vmes, kot pravi simpatična in zgovorna Latvijka, najbrž ni preprosto, a sama na takšno življenje gleda kot na posebno izkušnjo. »Če razumeš, da na svetu, kjer živimo, nič ni večno, je veliko laže potovati okrog sveta in tudi živeti kje drugje; tedaj se skoncentriraš na višje, duhovne dimenzije svojega bivanja.« Tudi iz besed Zande Brikmane je mogoče sklepati, kako navezana ostaja na Latvijo, še zlasti na njeno morje. »Ni kristalno in toplo morje, kakršno imajo na Hrvaškem, a zame je nekaj izjemnega. Ima prav poseben vonj. Ker sem v Latviji živela ob morju, sem vedno slišala njegovo šumenje. V Sloveniji sem dolgo pogrešala prav to. No, mi pa zdaj velikokrat šumi burja, kar sploh ni tako slabo, saj vedno prinese lepo vreme,« meni Zanda, ki se je v Ajdovščini pred kratkim predstavila s svojo prvo fotografsko razstavo z naslovom Moja Latvija.


Alina


Slovenci ste kar malce razvajeni
Med Latvijo in Slovenijo očitno obstajajo tudi razlike v življenju mladih. »V Sloveniji zelo dolgo ostanejo doma. Tudi če gredo študirat, se po koncu študija velikokrat vrnejo domov. Mogoče si uredijo svoje stanovanje, a še vedno živijo v isti hiši s starši. V Latviji je drugače: ko greš študirat, si bolj ali manj samostojen in živiš svoje življenje. Ko sem prišla v Slovenijo in začela delati na latvijski ambasadi, sem zraven še podiplomsko študirala na ekonomski fakulteti. Bili smo le trije, ki smo poleg študija delali. Mladim Slovencem starši velikokrat rečejo, naj še malo uživajo, ko študirajo, in da bodo že iskali službo, ko bodo magistrirali. Pri nas tega ni; v Latviji namreč potrebuješ službo, da bi lahko študiral. Slovenci ste glede tega kar malo razvajeni,« meni Zanda Brikmane, ki se še kako dobro zaveda, da je včasih treba malce stisniti zobe. Tudi ko se je bilo treba z ambasade preseliti v proizvodnjo vipavskega Ekolata. »To je bil zame kar majhen šok, saj nikoli prej nisem delala v proizvodnji. Vendar pa zdaj službe ne nosim s sabo domov, kar sploh ni tako slabo. V prejšnjih službah sem še ob večerih odgovarjala na elektronsko pošto, včasih delala za vikend, zdaj pa ne. Trenutno delam v laboratoriju, kjer je moje delo povezano s proizvodnjo, ta pa se čedalje bolj širi. Nove službe trenutno ne iščem ravno aktivno, seveda pa se oziram za priložnostmi, ki bi bile za moj poklic lahko bolj primerne,« pravi. Rada bi se preizkusila tudi v fotografiji, s katero se ukvarja od svojega 15. leta, a hkrati priznava, da najbrž ni tako pogumna, da bi zdajšnjo službo kar pustila in odšla na svoje.


Moja prva naloga je družina, zato poskušam tiste štiri ure na dan, ko so otroci v vrtcu oziroma šoli, kar najbolj izkoristiti. Če ima človek štiri otroke, red mora biti. Moj dedek je bil nemški oficir in očitno imam tudi jaz nekaj tega v genih.
Alina Asberga Nabergoj


Starši so naju naučili trdo delati
Ne Aline ne Zande niso nikoli zavijali v vato, še kot otroka ne. »Spomnim se, da sem iz šole prišla sama domov, si pogrela mineštro, starši pa so delali do večera v treh službah, da so lahko poskrbeli za vse tri otroke. Ni bilo preprosto,« se spominja prva. »Kot otrok sem živela pri starih starših, zame je skrbela babica. Ko smo otroci prišli iz šole, je bila vedno doma. Toda če bi zdaj še živela v Latviji, bi za svojega sina potrebovala varstvo, saj so moji starši še mladi in še vedno delajo,« dodaja Zanda Brikmane. Obe sta bili vzgojeni v duhu, da morata poleg šolskih obveznosti prispevati h gospodinjskim opravilom. »Če drv nisi prinesel v hišo, jih pač ni bilo. In to smo seveda potem občutili, zato smo se kot otroci čutili odgovorne in tudi opravili svoje naloge. Rekla bi, da smo bili zato čustveno in psihično bolj stabilni; v družini smo se počutili veliko bolj enakovredne kot današnji otroci,« je prepričana Zanda Brikmane. Obe sogovornici se sicer strinjata, da je za družine z majhnimi otroki v Sloveniji lepo poskrbljeno, vključno z urejeno infrastrukturo. »V Ajdovščini in Vipavi je življenje za otroka bolj varno kot v Latviji, saj se vsi med seboj poznajo; v Rigi, ki je od Ljubljane trikrat večja, otroci seveda ne morejo priti sami domov.« Menita tudi, da je Slovenija mladim družinam prijazna država. »Če si upravičen do otroškega dodatka, zagotovo. Ta namreč v Latviji znaša le kakšnih deset evrov,« pravi Alina Asberga Nabergoj.



O slovenskih moških
O slovenskih moških pa Latvijki za konec pogovora prihranita le najlepše besede. »Moj mož je najboljši. Je odgovoren, družinski človek, nanj se lahko popolnoma zanesem, je tudi zelo delaven, priden in poln talentov, ki jih zna uporabiti,« ugotavlja Alina Asberga Nabergoj. »Zanimivo je, a z mojim možem sta si zelo podobna,« dodaja Zanda Brikmane. So torej Latvijci slabši od Slovencev? »Eh, povsod se najdejo takšni in drugačni. A midve sva imeli z najinima Slovencema res srečo,« se strinjata.