O krivicah in od njih povzročenih bolečinah je treba govoriti. Da se ne kopičijo v tebi kot črna smola in da se morda ne zgodijo nikomur več. Tako pravijo psihologi, psihiatri, tako pravi moja trikrat preklana duša.

Torej: prebrali in slišali ste, da smo Slovenci menda najbolj srečni ljudje na tej celini! Privoščim jim, iskreno! Jaz potem pač nisem Slovenka. In kar je še tisočkrat huje: ne poznam nikogar, ki bi svoje osebno počutje opisal kot: najsrečnejši Evropejec! Torej, nihče od mojih znanih ni sodeloval v tej statistični raziskavi.

In ob tej veliki srečnosti in v tem ostrem zimskem mrazu meni pogled utrujeno odtava natanko tri leta nazaj. Bilo je prav tako mraz, le jutra so bila dolgo meglena in je bilo še mnogo bolj ledeno. Moja družina je ta čas, ta mraz, to ponovoletno vzdušje doživljala v ruševinah, dva meseca brez ogrevanja, brez elektrike, brez kopalnice. To je bil čas vojne nad nami, čas, ko so nas sodno izselili iz stanovanjske hiše in nas v roku dobrega meseca prisilili, da svoje življenje pri sedemdesetih zastavimo na novo, v pogojih, nevrednih človeka.

To brezumno početje slovenskih sodišč, še posebej enega med njimi, je pustilo neznosne posledice, ne le finančne, pač pa smo ranjeni vsi v družini. 

Povezali smo vse niti, vse pajčevine, da smo sestavili več kot razsuto življenje. Z možem sva spoznala, kaj pomeni vzgojiti najboljše otroke, spoznala, kaj so takrat pomenili dva, trije prijatelji, ki so stopili naproti. In sva spoznala sto in več parov radovednih oči, ki so oprezale okoli ruševin. Dostojanstveno in nadvse pokončno smo zakrpali raztrganine. V čudno postavljeno domovanje se je vrnila toplota, zasvetile so luči.

In danes, vprašate, kako je danes: poplačali smo vse sodne stroške in odvetnika, ki je vseskozi, dvajset let peklenske gonje nad nami, govoril: »Nič se ne bo zgodilo, ne more se, ker to je res najbolj umazana zgodba, kar jih je tu naokoli.« Pa se je zgodilo in skorajda lahko trdim, da gre že v tretje desetletje ta ista norost in še vedno niso zaprli platnic te grozljivke. 

Ne da bi vedeli – zakaj. Ne da bi vedel sploh kdo – zakaj!!! Ker naš bivši domek stoji že tretje leto sam in zapuščen, ne da bi en sam človek stopil vanj, stoji in umira in propada vse v njem. Okna tega ljubega doma nam očitajoče mečejo poglede skozi umazane šipe, katerih nas je sram. 

To brezumno početje slovenskih sodišč, še posebej enega med njimi, je pustilo neznosne posledice, ne le finančne, pač pa smo ranjeni vsi v družini, najhuje naš oči, moj mož, ki vseskozi bije bitko s strahotno boleznijo.

Nikogar ni, ga ni bilo, ga ne bo, ki bi rekel: »Oprostite, bila je napaka, silna napaka. Priznamo: uničili smo vas, toda skrbno bomo pazili, da se ne zgodi nikoli nikomur več!«

Tri leta ga čakamo. Tri leta, da bi morda nekoč vsaj za en dan postali del tistih srečnih ljudi. 

Ernestina Rožman, Artiče