Pa ne samo zato, ker je pripovedovanje o ekvadorskem psu, ki se je na življenje in smrt trudil, da bi našel dom in si izbral svojega človeka za ta podvig, že samo po sebi filmska zgodba. Dotakne se te predvsem del, ko tvoj pogled obstane na tresočem se obrazu odraslega moškega, ki s solzami v očeh pove, da je bila odločitev, psa – lik znotraj nepričakovanega dramaturškega zasuka ultrazahtevne pustolovske dirke po ekvadorski Amazoniji – odpeljati domov na Švedsko, najboljša. 



»Artur. Leži pod pisalno mizo in drema, si poravnava sprednjo tačko v svojo dovršeno, udobno arturjevsko lego. Če zatisnem oči, zdaj ali kadar koli, ga zagledam pred sabo v tem njegovem najljubšem položaju. Podolgovato telo se mu lahno dviga in spušča, veliko, levjo glavo pričakujoče obrača proti meni, drugo od sprednjih tac pa ima spodvito, kakor da bi imel z njo pozneje druge namene. Vem, kaj počne, tudi če se ne ozrem pod mizo. Po njegovem sopenju in zadovoljnem vzdihljaju prepoznam, da si udobno postilja, zato da bo počakal do takrat, ko bom opravil svoje delo ... Lani ob tem času nisem niti vedel, da obstaja. Kaj šele da bo postal tako nepogrešljiv zame, nepogrešljiv za našo družino. Pomislil sem, kako nenavadno je pravzaprav, da sva kljub vsem oviram, ki so se nama postavile na pot, danes skupaj tu ...«



Bil je blaten pes

Leta 2014 se je skupina vzdržljivostnih športnikov prijavila na pustolovsko dirko po enem od najzahtevnejših terenov na svetu. Na čelu štiričlanske ekipe je bil Mikael Lindnord. Sedemsto kilometrov dolga pot je vsak dan pila iz njih poslednje kaplje fizične in psihične moči. Nekega dne pa so naleteli na Arturja. »Bil je blaten pes,« zapiše Mikael v knjigi, »precej zdelan na pogled. Popolnoma negibno je stal poleg rdeče škatle za kolo. Zdelo se je, da na nekaj čaka. Okrog njega so vrveli ljudje, on pa se po vsem videzu niti najmanj ni menil za vsesplošen živžav samo nekaj centimetrov stran. Še nikoli nisem videl psa, ki bi kazal takšno prisebnost, takšno umirjenost. Bil je velik in zdelo se mi je, da je pod blatom in umazanijo najbrž zlataste barve. Celo od daleč sem videl, da je blatu primešana strjena kri, prekrit je bil s hudimi ranami kot tudi z nesnago. Vendar je bil tako stoičen, tako dostojanstven, da je pritegnil moj pogled že samo s svojim spokojnim videzom. Ko sem ga tako opazoval, se je zasukal v mojo smer in pricapljal nekaj korakov bliže. Tedaj sem spoznal, da gleda mene.«



Arturjeva fundacija

Danes Artur živi dobrih 350 kilometrov južno od severnega tečajnika v kraju Örnsköldsvik na Švedskem s svojo človeško družino. Pot do severa ni bila lahka, je pa spremenila življenje vsem, ki so se z njim podali do doma, ki si ga je tako silno želel. Z Mikaelom se slišiva po telefonu. Zadnji dve leti, odkar je javnost izvedela za Arturja, je noro. »Največja sprememba v našem življenju je, da nas zdaj vsi poznajo. Ravno včeraj nas je nenapovedano obiskal nemški par, ki je hodil tod mimo, da bi se slikal zArturjem. Knjiga je namreč tudi v Nemčiji velika uspešnica. Seveda pa prepoznavnost s sabo prinese odgovornost. V Ekvadorju je še vedno veliko psov kot Artur, ki živijo v grozljivih razmerah. Danes potujem v Stockholm, kjer bom imel govor, naslednji konec tedna me čaka Arturjev dobrodelni tek, na katerem bomo zbirali denar; ustanovili smo namreč fundacijo v njegovem imenu, katere namen je izboljšati življenje zapuščenih ekvadorskih psov.«



In Artur postane eden izmed nas

Zelo se me je dotaknilo vaše pripovedovanje, mu povem, o tem, kako vas je Artur spremenil. »Še vedno sem presenečen nad sabo, da sem naredil, kar sem,« začne pripovedovati Mikael z zamaknjenim glasom. »Kdor me pozna, zelo dobro ve, da sem izjemno tekmovalen človek. Vsa ta leta mi ni bilo pomembno nič drugega kot medalje, ne glede na to, v kateri državi sem tekmoval. A v avanturističnem športu, katerega del sem bil vsa ta leta, je na prvem mestu namesto posameznika celotna ekipa, to, da si pomagamo, se zanašamo drug na drugega, se v tistih nekaj skupaj preživetih dneh spremenimo v brate. In nekega dne je Artur preprosto postal eden od nas. Naredil je vse, kar je bilo v njegovi moči, da je zdržal naš tempo, da je bil vedno z nami vštric. Vnjej sem videl vztrajnost in prizadevnost, ki ju nosim tudi sam. Veste, nisem človek, ki bi se rodil z mnogo talenti. Da sem dosegel raven vrhunske pripravljenosti, v kateri sem bil, ko sem se odpravil na to potovanje v Amazonijo, sem se mučil 14 let.



Vse življenje sem se boril, da bi postal, kar sem. Dvajset let sem samega sebe označeval kot avanturista. Moja prva misel, ko sem se zbudil, je bila vedno tekma. In zadnja, preden sem zatisnil oči. Zdaj ne več.« Tekmovanje so, ko so enkrat Arturja sprejeli medse, končali vse prej kot z udeležbo na zmagovalnih stopničkah, a nekje na poti je to postalo povsem nepomembno.

Za povodec noče niti slišati

»Arturja si ne želim spremeniti za nič na svetu, čeprav vem, da bi ga lahko,« odvrne, ko ga pobaram o vseh teh različnih odnosih, ki jih imamo ljudje do psov, od brutalno trdega življenja brez hrane in vode do spreminjanja psov v nemočne »dojenčke«, ki obstajajo zato, da se lahko vsak dan navdušujemo nad njihovo ljubkostjo. »Tri tedne trdnega treninga in Artur bi bil drug pes. A midva imava svojo zgodovino in se že zdaj povsem dobro razumeva. Tudi na Švedskem je mogoče najti hiše, pri katerih imajo pse nenehno pripete na vrvico. Zame je to nedoumljivo. Artur se ves čas prosto sprehaja naokoli. Povodca sploh ne prenese. Če se kdo približa hiši, neznanec, je morda včasih malo jezen, a to je vse, pač čuva svoj teritorij.« Mikael rahlo postane in začne pripovedovati o svoji družini. 



Ko je Artur prišel k njim, je bil Mikaelov sin Thor še v maminem trebuščku. »Artur je res hecen. Eleni (Mikaelova partnerica, op. p.), otrokoma ter dedku in babici dovoli, da ga tu in tam naokoli vodijo na povodcu, drugi nimajo nobenih možnosti,« se nasmehne. »Ko je prišel k nam, se je kmalu rodil Thor. Tako moj mali sin ne pozna življenja brez Arturja. Artur je izjemno navezan na nas in mi nanj. Ni pes, ki bi za kar koli prosil, temveč je izjemno dostojanstven. Tak je bil že na začetku,« kar lahko preberemo tudi v knjigi, predvsem v delu, kjer Mikael čudovito opiše, kako sta si z Arturjem bratsko razdelila poslednji zavojček mesnih kroglic, čeprav ni bilo jasno, kdo od njiju je bolj lačen. »Ko spimo, sicer nismo v isti sobi,« nadaljuje Mikael, »a je vedno vsaj v istem nadstropju hiše, če že ne pred vrati. Seveda ima rad, da ga čohamo, a pozornosti nikoli ne izsiljuje. Pride, ko mu ustreza, in nato odide na svoj prostor. Včasih se mi zdi, da je človek,« se nasmehne sam pri sebi Mikael in doda, da je bilo Artur edino pravo ime zanj, ko so premišljevali, katero bi nadeli temu nekdanjemu ekvadorskemu »zapuščencu«. »Artur je kraljevski pes,« doda. Na vprašanje, ali še vedno, tako kot je zapisal v knjigi, meni, da je to, da je Arturjapripeljal na Švedsko, najboljša stvar, ki jo je naredil v življenju, odgovori brez premisleka – da!