Če se ozrem po okolici – prisluhnem tožbam prijateljev, kolegov –, so bolečine v križu vodilni krivec omejene mobilnosti tako doma kot na delovnem mestu. Seveda je jasno, da nam sedentarni način življenja povzroča ogromno škode, a vseeno: kateri so poleg tega še poglavitni vzroki teh zdravstvenih težav?

Običajna, najpogostejša bolečina v križu nastane iz neznanih vzrokov. Neposredno povezovanje z degenerativnimi spremembami ni utemeljeno. Dejstvo pa je, da je obseg degenerativne bolezni hrbtenice neposredno povezan s starostjo. Pri ljudeh brez težav se degenerativne spremembe (vidne na preiskavi z magnetno resonanco – MRI) pojavljajo tudi v več kot 80 odstotkih. Ločimo bolečino v križu in bolečino, ki iz križa seva vzdolž noge (išias). Išias nastane kot posledica herniacije medvretenčne ploščice (notranji mehki del medvretenčne ploščice se izboči skozi trši obroč, ki obdaja medvretenčno ploščico in lahko pritisne na živčevje). V približno dveh tretjinah se zgodi brez jasnega vzroka, pri četrtini pri gibu ob običajnih dnevnih aktivnostih, v manj kot 10 odstotkih pa pri težkem delu.

Pri bolečini v križu moramo vedno pomisliti tudi na redkejše, a bolj problematične vzroke: infekte, tumorje, poškodbo in nestabilnost hrbtenice. Zelo pomemben je pogovor z bolnikom, kajti iz intenzivnosti težav, širjenja bolečine (izžarevanja), dnevne porazdelitve bolečin, povezave z gibanjem, splošnimi telesnimi znaki in povezave z drugimi boleznimi lahko posumimo na drugo »nedegenerativno« bolezen.    

Bolečine v križu so težave, ki prizadenejo posameznike vseh starosti, kljub temu skupni imenovalec vzroka ni vsem enak, mar ne?

Najpogostejša je »navadna« bolečina v križu. Tako kot je najpogostejši »navadni« glavobol. Pri glavobolu v večini ni morfoloških sprememb (preiskave z magnetno resonanco ne pokažejo posebnosti). Pri bolečini v križu pa so na MRI vidne degenerativne spremembe, ki se povečujejo s starostjo. Večina ljudi jih torej ima, a običajno niso pospremljene z bolečino. Če pa so, MRI navadno pokaže povsem enako sliko degenerativnih sprememb, kot da težav sploh ne bi bilo. Pri glavobolu smo sprejeli, da lahko obstaja brez morfoloških sprememb na možganih, pri hrbtenici pa težave povezujemo z degenerativnimi spremembami, ki so očitno običajen pojav in se s starostjo večajo. Dejstvo torej je, da lahko obstajajo bolečine brez MRI-sprememb (npr. pri glavobolu), kar pomeni, da so lahko bolečine v hrbtenici posledica nejasnih vzrokov (kot pri glavobolu), in ne izključna posledica degenerativnih sprememb, ki so normalen pojav staranja. Pri izrazitejših degenerativnih spremembah (npr. stenoza – zoženje v hrbteničnem kanalu, nestabilnost hrbtenice itd.) je ljudi brez težav bistveno manj. Tu lahko naredimo povezavo z degenerativnimi spremembami. Moški imajo težave približno deset let prej kot ženske, ženske pa imajo več težav zaradi nestabilnosti in deformacije med vretenci kot posledice degenerativnih sprememb. S starostjo se medvretenčna ploščica »suši«, manj je mehkotkivnih herniacij, več pa »kostnih izrastkov« (stenoze), ki lahko pritiskajo na živčevje.

Večina vzrokov bolečin v križu je mehanska, kar pomeni, da niso posledica resnih vnetnih stanj. Kdaj kažejo, da se v telesu dogaja nekaj resnega, česar redno gibanje in raztezanje ne moreta odpraviti?

Pri bolečini v križu moramo vedno pomisliti tudi na redkejše, a bolj problematične vzroke: infekte, tumorje, poškodbo in nestabilnost hrbtenice. Zelo pomemben je pogovor z bolnikom, kajti iz intenzivnosti težav, širjenja bolečine (izžarevanja), dnevne porazdelitve bolečin, povezave z gibanjem, splošnimi telesnimi znaki in povezave z drugimi boleznimi lahko posumimo na drugo »nedegenerativno« bolezen. Izjemno pomemben je ortopedski pregled bolnika, upoštevati moramo tudi njegovo celotno stanje. Treba mu je zelo natančno prisluhniti, dobro pa je imeti tudi nekaj izkušenj s to patologijo.

Včasih težave pridejo in gredo, pri nekaterih se ponavljajo. Obstajajo profili ljudi, ki so k tem bolečinam bolj nagnjeni?

Najpomembnejši vzrok težav je genetska predispozicija, manjšo vlogo imajo drugi dejavniki, na primer življenjski slog – kajenje, težko delo, telesna teža. Zelo pomembni sta krepitvena vadba (vaje) in redna telesna aktivnost. Pri običajnih dnevnih aktivnostih in delu je treba upoštevati zakone ergonomije: kako se pripognemo (s pokrčenjem kolen, in ne s predklonom), ne izvajamo nepotrebnih rotacijskih gibov, pravilno sedimo, imamo ergonomsko urejeno delovno mesto (npr. monitor pred sabo, in ne s strani, položaj rok, višina in globina stola itd.). Nekateri odsvetujejo kajenje in alkohol, vendar je povezava šibka, vprašljive so tudi količine. Zmernost, kot vedno, vsekakor velja.

Ljudi, ki delajo v pisarnah in imajo težave z bolečinami v križu, je vse več. Je za tiste, ki hodijo v službo, v večini res kriv zgolj sedeči način življenja?

Večinoma da. Problem so prevelika teža, odsotnost fizične aktivnosti, nepravilna prehrana, slaba oziroma neustrezna ergonomija, lahko tudi kajenje in alkohol.



V ZDA se trenutno ukvarjajo s hudimi posledicami nenadzorovane rabe opioidov. Številnim pacientom so jih zdravniki predpisovali tudi ob nenujnih stanjih, od katerih so se mnoga začela kazati prav kot bolečine v križu. Opioidni analgetiki se tudi pri nas uporabljajo pri hudih kroničnih bolečinah. Je strah pred rabo teh zdravil upravičen?

Ta zdravila imajo svojo vlogo pri zmanjševanje bolečin v križu. Ortopedi jih uporabljamo neposredno po operaciji in v omejenem času (največ nekaj tednov). Če hujše bolečine trajajo dlje, je treba ovrednotiti vzroke zanjo. Bolečina v križu se pojavlja tudi pri anksiozno-depresivnem sindromu (prestavitev drugih težav na področje ortopedije) in v takšnih primerih jemanje teh zdravil ni samo neutemeljeno, temveč je celo škodljivo. Opiati niso prvo, temveč zadnje zdravilo pri zmanjševanju bolečine v križu (začnemo z metamizolom, paracetamolom, nesteroidnimi analgetiki).

Imate tudi vi kdaj težave z bolečinami v križu?

Ortopedi na žalost nismo izvzeti iz težav, ki jih imajo naši bolniki, zgolj zato, ker smo ortopedi in se s tem ukvarjamo. Za nas veljajo enaka pravila kot za bolnike in tudi enake indikacije za operativno terapijo.