Ella Fitzgerald se je rodila 25. aprila 1917 v Virginiji ZDA in imela že kot otrok precej preizkušenj. Rojena je bila materi z indijanskim poreklom plemena Cherokee Tempie Williams in irskemu očetu, Williamu Fitzgeraldu. Oče ju je že zgodaj zapustil, zato sta odraščali v soseskah New Yorka, Ella je od mladih nog nastopala kot plesalka v nočnih lokalih. V Harlemu je pod tetinim skrbnim očesom vseeno zapadla skušnjavam, opravljala posle za lokalno mafijsko združbo ter kot nadzornica delala v bordelu. Vseeno se ji je uspelo rešiti iz sveta prostitucije in kriminala, nekaj časa je živela na ulici in pela, da je zaslužila za hrano.



21. novembra 1934 je nastopila v Appolo teatru v Harlemu, načrtovala je plesno točko, a si je zaradi konkurence in neudobne obleke premislila in raje pela. Ne le, da je na tekmovanju zmagala, prvič so jo opazili ljudje, ki so poznali prave ljudi. Kmalu se je pridružila glasbeni skupini Chick Webb Swing Band, skupaj so osvojili ZDA. Veliki prodor ji je uspel po letu 1948, ko je začela peti pod vodstvom znanega jazzovskega organizatorja Normana Granza, ki je v okviru nastopov z naslovom Jazz at the Philharmonic zanjo pripravil ustrezno spremljavo in prave skladbe. Kmalu je njen poseben slog petja, ki so ga odlikovali čisti glas velikega obsega, brezhibna dikcija, izjemen dar za improvizacijo in intonacijska natančnost, zaslovel po vsem svetu. Med drugim je posnela antološko zbirko skoraj 250 najbolj značilnih jazzovskih skladb ameriških skladateljev. Nastopala je z velikimi jazz izvajalci, kot so bili Louis Armstrong, Count Basie in Duke Ellington, bila gostja na mnogih jazzovskih festivalih po vsem svetu ter v filmih in v popularnih televizijskih oddajah. V svoji karieri je prejela 13 grammyev in častnega grammyja ter številne druge nagrade, vključno z državno nagrado za zasluge v umetnosti (National Medal of Arts), ki ji jo je leta 1987 izročil takratni predsednik Ronald Reagan, najvišje civilno odlikovanje - medaljo svobode ter nagrado Georgea in Ire Gershwina. Bila je tudi ena od petih ustvarjalcev, ki so leta 1979 prejeli častno priznanje Kennedyjevega centra.



A njeno zasebno življenje je, tudi na račun uspeha, precej trpelo. Po prvem zakonu s prevarantom Bennyem Kornegayem, ki je nekaj časa njune zveze celo prebil v zaporu, je poročila glasbenika, Raya Browna, a tudi ta zakon se je po šestih letih končal. V tretje naj bi se poročila z mladim Norvežanom, Thorom Einar Larsenon, a se je tudi on izkazal za prevaranta, zato ljubezen ni trajala. Ella naj bi bila po pripovedovanju tistih, ki so jo poznali, izjemno sramežljiva, držala se je zase in posvečala glasbi. Javno se je opredelila proti drogam in alkoholu, o škodljivosti kokaina je spisala celo pesem Wacky Dust, kar je bilo za tisti čas precej pogumno, jazz scena je bila namreč močno povezana z zapeljivo omamo.