»Valentinovega ne praznujem. Zdi se mi preveč načičkan, razprodan praznik. Ne moti me, da je uvožen, vsaj dokler se časti in praznuje ljubezen. To nikoli ne more biti slabo, čeprav imamo že svoje gregorjevo. Ljubezni bi morali imeti dovolj, da praznujemo tako valentinovo kot gregorjevo. Ljubezni do sebe, partnerja, do živali, soljudi, dela, humorja, ljubezen mora biti. Kaj pa nam brez nje sploh še ostane?! Samo ne pozabimo sneti maske, ko bo konec pusta, pa bo. Oh, ta pust. (Smeh.) Ob klovnih me vedno spreletava srh, s pustom se že od otroštva nimava prav rada. Kot otrok se nisem maral šemiti, in čeprav sem za koga že tako ali tako 'maškarca', moram razočarati – tudi zdaj se ne šemim ... Bolj kot sicer. (Smeh.) Ljubezen je res prepletena s hrano in ni lepšega kot uživati ob odlični hrani s še boljšo družbo. Pravilno izbrana je že odlična predigra za kasnejše vzdihovanje. Mislim, da krofi niso ravno dober izbor. Mogoče se mi tako zdi, ker jih ne maram, ampak ne vem, ali bi recimo po treh mastnih krofih imel kaj želje po testiranju vzmetenja ležišča. Čokolada? No, tu je zgodba malo drugačna. Kakor koli, ko bodo pust, valentinovo (in gregorjevo) prebudili pomlad, bo marsikaj laže. A tudi bolj divje. Vsako leto se mi zdi, da grem tudi sam spomladi malo v cvet. (Nasmeh.) Mogoče je kriv vitamin D, da se mi kar zmeša; nič ne nemogoče, vse se prebuja in vse bi postoril. Zdaj! Takoj! Akcija!«