Eden izmed najbolj vidnih odrazov našega brezumnega časa so lepotni popravki, ko je ženskam (in tudi vse več moškim) pravzaprav popolnoma vseeno, kako so videti. Praviloma po posegih slabše. Potrebujejo samo rez, bolečino, tako kot najstnice in najstniki, ki se samopoškodujejo. Potrebujejo fizično bolečino, da se zavedo, da so. Ampak danes ne bom več o tem, ker se mi zdi spričo vsega drugega trpkega abotno govoriti o račjih ustnicah in kitajskih očeh. Rada bi vas vprašala, ali poznate Alda, Aleša, Marino in Tomaža, Jožeta. 

Aldo. Končal je prvi letnik gimnazije. Pred dnevi so na šolo prejeli obvestilo, da je žrtev družinskega nasilja. Ali so opazili pri njem kakšne spremembe, težave itn., teče poizvedovanje pristojnih. Profesor pojasni, da je zelo veliko manjkal in da je mama hodila še kar pogosto v šolo razlagat, kako hude težave ima: enkrat so ga nevzdržno bolele noge, kajti imel je eno zlomljeno, drugo nalomljeno in preživlja težke bolečine – prepričljivo in sočutno govori mama; drugič, da si je pri nerodni vožnji s kolesom izpahnil desno ramo, tretjič si je pri nepazljivem padcu polomil tri rebra in bil tudi hospitaliziran ... Bil je večkrat hospitaliziran. Zdaj je tukaj center za socialno delo, ker ga je oče nečloveško mlatil, tukaj, sredi Ljubljane. Srh me spreletava. 



(Tudi vas skrbi, kaj bo s tem fantom?)  Aleš. Študent iz Prekmurja. Morda se mu je nabralo vsega preveč, naenkrat in enkrat je vsega preveč. In čas poletja, ko ljudje odidejo in ostaneš sam s sabo, ni prijeten, je hudičevo neugoden. Ljudje povedo, da je bil zelo vesel, prijazen, najprej si slišal njegovo petje, šele potem videl njega. Njegove družinske razmere so žalostne in trpke. Premlad si je zadal preveč, preveč celo za odraslega človeka. Danes ga ni več.  (Zakaj se o tem ne piše in ne govori? Ker je samo Aleš?)  

Pa je inštitut, kjer je podarjal svoje znanje in sposobnosti, usahnil. Hkrati z njim pa tudi vir preživetja. S sinom, osnovnošolcem, sta čez noč ostala povsem sama. Nihče ju ne povabi v družbo, nihče od prejšnjih »dobrih« prijateljev in znancev ju niti ne pokliče. Ostala sta sama – v čisti agoniji in bitki za golo preživetje. (Vam je ošabnost popolnoma zameglila um? Mislite, da ste večni?)

Marina in Tomaž. Zakonca s tremi otroki. Oba sta bila zaposlena v istem podjetju, ki je pred kratkim propadlo. Ostala sta brez prihodkov, brez subvencij, ta hip brez vsega. Saj že pred stečajem njuna zelo skromna plača ni zagotavljala preživetja. S sredstvi nista zmogla pomagati neozdravljivo bolnemu sinku, ki potrebuje posebno prehrano in del plačljivih zdravil. Tudi hčeri ne, ki se bojuje s presnovnimi motnjami in nima ustrezne dietne hrane. Ker je predraga. Vendar njun dom je bil dom odprtih vrat, tudi sosedskim otrokom. Dokler je iz njihove kuhinje dišalo po svežem kruhu in palačinkah, ki jih je pripravljala Marina za skoraj pol vasi. Odkar oba obupno in neuspešno iščeta kakršno koli delo in je očitno, da ne zmoreta preživetja – so se pričeli umikati tudi sosedje. (Se jih izogibate zaradi strahu? Ali brezbrižnosti?)  

Jože. Pred leti, ko je imel ugledno delo in dostojno plačilo, je bil tako zelo zaželen v t. i. eminentni slovenski družbi. Še izdatno so mu pihali v brk, kako zelo pogumen da je, ko se je po ločitvi odločil, da obdrži sina. Pa je inštitut, kjer je podarjal svoje znanje in sposobnosti, usahnil. Hkrati z njim pa tudi vir preživetja. S sinom, osnovnošolcem, sta čez noč ostala povsem sama. Nihče ju ne povabi v družbo, nihče od prejšnjih »dobrih« prijateljev in znancev ju niti ne pokliče. Ostala sta sama – v čisti agoniji in bitki za golo preživetje. (Vam je ošabnost popolnoma zameglila um? Mislite, da ste večni?)