Nuša, nazadnje sva se videli in pogovarjali pred dvema letoma, prav tako za Onoplus. Kako ste?

(Nasmeh.) Sem v obdobju, ko se zelo dobro počutim, hvala. Vesela sem.

Iz ločitve sem potegnila spoznanje, da je mogoče začeti znova. 

Nam zaupate temeljne razloge za veselje?

Uspešno sem začela postavljati prioritete. Največ časa si vzamem za tiste stvari in ljudi, ki mi prijajo, me pomirjajo. Srečna sem, ker imam poklic, ki ga rada opravljam, zato mi čas v službi mine prijetno; na delovnem mestu se ne počutim utesnjene, saj imam občutek, da lahko svobodno delam.



Torej se poskušate izogibati ljudem, ob katerih se ne počutite dobro? Kako?

Pred kratkim sem govorila z mami in ji rekla: »Saj sploh nimam občutka, da bi bili ljudje tako zelo hudobni!« Pa mi je odvrnila: »Verjetno zato, ker si v življenje prikličeš ljudi s takšno energijo, kakršno imaš sam.« Že dolgo znam v svojo družbo s pozitivnostjo privabiti ljudi, ki name vplivajo dobro. Včasih sem se predolgo osredotočala na stvari, ki mi niso bile všeč, oziroma jih sprejemala. Naj kot primer navedem nedavni dogodek, ko smo šli z večjo družbo na kosilo. Vsi so rekli: »Gremo v restavracijo!« Jaz pa sem vztrajala: »Ne, jaz bom na soncu!« To je bila tistega dne namreč edina priložnost, da bi sploh lahko bila zunaj, na zraku. Naposled je k meni prisedla še prijateljica iz te skupine z besedami: »Ne morem verjeti, da si bila tako trdna v svoji odločitvi, čeprav je bila večina za nekaj drugega.« Razložila sem ji, da se mi zdijo prav takšne malenkosti bistvene za dobro počutje – torej, zakaj bi se nečemu podredila le zato, ker je tako odločila večina?

Izhajam iz zelo skromne družine in nikakor nisem lovilka bogatašev. Tudi sama imam dobro službo. 

Na koncu ste bili verjetno vsi zadovoljni?

Tako je, če bi šla noter, pa bi bila vsa čemerna in svojo slabo voljo nevede prenesla še na koga, ob koncu dneva pa bi se jezila, zakaj nisem ničesar naredila zase.

Novinarka Mateja Blažič Zemljič je decembra lani v astrološkem članku o vas zapisala, da ste kot strastna in prodorna škorpijonka v ascendentu v službi natančni, pa hkrati občutljivi, saj si prehitro kaj ženete k srcu in vam vse pride do živega. Kako postavite mejo?

Mejo postavljam včasih bolj, drugič manj uspešno. Pri temah, ki neposredno napadajo mojo osebnost, me stvari bolj prizadenejo. Takrat si mislim: »Ah daj no, pa saj ni tako!« 



Imate v mislih objave v medijih ali vsakdanje odnose, ko se kdo vtika v vaše zadeve?

V zasebnih odnosih, ki zadevajo moje prijatelje in vse, ki jih dobro poznam in jim zaupam, se znam bolj postaviti po robu, ko denimo mami v pogovoru razložim: »Potrebujem nekaj časa, daj mi malo miru!« (Nasmeh.) Ljudje v moji okolici so že navajeni, kaj mi prija in kaj me jezi. Tudi njihove odzive sprejemam brez večjih težav, ker se spoštujemo, medtem ko me sodbe neznancev zabolijo. Bližnji mi pravijo, le zakaj se obremenjujem z mnenji tistih, ki me sploh ne poznajo, a mi še vedno ni povsem vseeno.

Pa čeprav veste, da se lahko za zlobnim, krivičnim komentarjem skriva skrajno žalosten človek, ali vam je morda hudo prav zato?

Ja, drži. Velikokrat komentarji izhajajo iz frustracije določene osebe, ki jih daje. Vem, da izrečenega ali zapisanega ne bi smela vzeti nase, in tukaj me čaka še kar nekaj dela. (Nasmeh.)

S podobo lepotičke, ki le nekaj govori, sem imela težave na začetku kariere, ker sem tudi sama čutila, da je morda bilo tako. 

Morda pa je prav to dokaz, da ostajate občutljivi, ranljivi. No, če smem omeniti še nekaj iz prej omenjenega članka – poleg uspehov v službi naj bi vam bile prav leta 2018 zvezde posebno naklonjene, kar zadeva materinstvo oziroma ukvarjanje z otroki ter »zacementiranje partnerskega odnosa«.

(Smeh.) Močne besede! Veseli me, da je napovedovalka videla tudi to točko, namreč, želim si imeti družino in upam, da mi bo tudi to naklonjeno. Rada imam otroke in se pogosto družim z njimi. Ne nazadnje sem spomladi že drugič postala teta in po nečakinji dobila še nečaka, tako da imam parček.

Vaš partner Gregor Krušič, direktor Teniške zveze Slovenije, ima iz prejšnjega razmerja že podmladek.

Res je, ima dva krasna otroka. Tudi z njima se veliko ukvarjam. Zelo lepo se imamo skupaj.



Načrtujeta svoje otroke?

Soglasje glede tega je sprejeto. (Nasmeh.) Sama niti ne bi šla v zvezo z nekom, ki si ne bi želel imeti otrok z menoj. A vse ob svojem času.

Ugajate veliko Slovencem – na enem profilu na facebooku imate kar 14.000 všečkov in veljate za televizijsko zvezdo. Vam slava prinaša predvsem prijetne izkušnje ali morda tudi grenkejše? Ali je kdo kdaj vsiljiv?

Velikih težav ponavadi nimam, morda le takrat, ko je posredi alkohol in si vsak drzne narediti še kaj več kot običajno. Takšnim okoliščinam se kar najbolj izogibam. Načeloma nimam izkušenj, da bi bili ljudje prav zelo vsiljivi. Včasih sem le malce naveličana, da moram odgovarjati na ista vprašanja, ker jih pač zanimajo podobne stvari.

Zavedam se, da sem tukaj prav zato, ker me imajo gledalci radi, in sem po svoje dolžna z njimi deliti vsaj delček sebe. 

Kaj denimo?

Zanima jih, ali v oddaji Svet na Kanalu A tudi sama pišem povezovalno besedilo, ali se ga vsak dan naučim na pamet ali ga le preberem ipd. Pa vendar mi ljudje, čeprav na njihova vprašanja odgovarjam že stotič, ne gredo na živce. To je del mojega posla. Zavedam se, da sem tukaj prav zato, ker me imajo radi, in sem po svoje dolžna z njimi deliti vsaj delček sebe.

Hollywood od nekdaj rad v romantične komedije umešča like privlačnih novinark in televizijskih voditeljic, ki živijo glamurozno, zabave polno življenje. Ta podoba lahko vpliva na napačno predstavo predvsem pri otrocih in najstnikih. Vas kdaj moti, če vas kdo označi za lepotičko, ki zgolj bere nekaj, kar so ji napisali drugi, pa čeprav ste v resnici angažirani, aktivno sodelujete pri snovanju vsebine?

S podobo lepotičke, ki le nekaj govori, sem imela težave na začetku kariere, ker sem tudi sama čutila, da je morda bilo tako. Takrat namreč še nisem imela toliko izkušenj, nisem se počutila dovolj suverene in sem se zato veliko bolj zanašala na druge. Zdaj bi ob morebitnih takšnih opazkah zamahnila z roko. Včasih čutim potrebo po pojasnjevanju, da bi se branila, a konec koncev je najbolj prav, da se o tem, kako delam in kaj, pogovarjam le s svojimi šefi. Kar zadeva življenjski slog voditeljic in novinark, predstavljen v hollywoodskih filmih, pa seveda ni primerljiv z mojim resničnim vsakdanom.



No, imate uspešnega, bogatega, luštnega fanta ...

Lušten je pa res! (Smeh.) O bogastvu bi se dalo pa razpravljati. Ne bom rekla, da nama kar koli manjka, nadvse sva zadovoljna. Izhajam iz zelo skromne družine in nikakor nisem lovilka bogatašev. Tudi sama imam dobro službo.

Verjetno pa se ne bi dobro počutili, če bi v zvezi denar služili le vi?

Zagotovo, velja pa tudi nasprotno. V moji primarni družini nikoli ni bilo pomembno, kdo zasluži več, mami ali oči, temveč to, da smo vsi delali. Za svojega partnerja si želim v prvi vrsti to, da je delaven.

Včasih tudi dobri ljudje storijo kakšno slabo stvar. 

Prej sem pozabila omeniti še en zanimiv vidik filmskih uspešnic – zdaj mi je na pamet padla znana komedija Kako izgubiti fanta v desetih dneh – namreč da so novinarke in voditeljice praviloma predstavljene kot precej promiskuitetna bitja, ki se kot za šalo spuščajo v razmerja s sodelavci ali intervjuvanci. Se vam zdi takšno portretiranje primerno, simpatično ali krivično, škodljivo?

Tudi v našem medijskem svetu je veliko zvez nastalo tako, da nekoga spoznaš, ko si v vlogi novinarja ali voditelja. Temu nikakor ne bi rekla promiskuitetno ravnanje. Saj tudi denimo med zaposlenimi v nekaterih drugih poklicih obstaja večja verjetnost, da bodo našli partnerja prav v istih vodah. To, da novinarke in novinarji padejo v razmerje z nekom, s katerim so delali, se mi zdi zelo normalno.

Privlačnosti se včasih pač ne moreš upreti, to drži. Kaj pa če se podajo med rjuhe predvsem zato, da bi dobili koristno informacijo oziroma da bo zgodba boljša?

Tega v resničnem življenju nisem zaznala. Film prenese marsikaj. Saj so tudi odvetniki v njih pogosto predstavljeni kot popolni carji, v resnici pa vemo, da so lahko strašansko zafrustrirani. Sama nisem nikoli imela občutka, da bi kdo name gledal kot na promiskuitetno žensko, morda tudi zato, ker sem bila v dolgi, desetletni zvezi, nato leto dni samska, zdaj pa sem spet v stabilnem razmerju.



Ali ste spoznali svojega dragega, ko ste nastopali v vlogi televizijske voditeljice?

Sploh ne! Spoznala sva se na nekem predavanju in se zmenila, da se še vidiva.

Kdo je prvi pokazal naklonjenost drugemu?

Bolj jaz. (Nasmeh.) Že res, da je prvi korak s povabilom naredil on, vendar sem bila jaz tista, ki mu je dala vedeti: »Le daj, kar vprašaj me!« (Smeh.) Kar stala sem, ga gledala in se smejala kot kakšna najstnica. Ni vedel, kdo sem, in to mi je bilo zelo všeč. Že dolgo namreč doma nima televizije.

Vsem bi bilo lepše, če bi vsak zasledoval predvsem dobro v ljudeh. 

V najinem intervjuju leta 2016 ste, takrat še samski, dejali, da si želite partnerja, ki tako kot vaš bivši mož ne bi izhajal iz medijskega sveta oziroma ga izpostavljanje javnosti ne bi privlačilo. Za vašega fanta to velja. Verjamete, da si lahko že s pravimi mislimi v življenje prikličemo dobre ljudi in stvari?

Nedvomno. Takrat ko sem še fantazirala o tem, kakšnega partnerja bi imela, ter sodelavcem razložila, da je na mojem seznamu želja tudi to, da me ne sme poznati, ker doma nima televizije, so se mi smejali z besedami: »Yeah, good luck with that!« (Ja, srečno glede tega!) Res sem si ga kar priklicala v življenje in očitno se to zgodi, ko si odprt za stvari, ki so ti namenjene. Seveda si je treba predstavljati dobre reči, slediti dobremu. (Nasmeh.)

Včasih družba določi, da je nekaj dobro, sprejemljivo, pa čas pokaže, da ni nujno tako. Ali si upate napovedati, glede česa se bo to izkazalo kot resnično?

Uf. Dobro vprašanje. (Daljši razmislek.) Morda kaj v zvezi s prehrano in gensko spremenjenimi organizmi.

Po uradni izobrazbi ste inženirka laboratorijske biomedicine. Vam je kdaj žal, da niste obiskovali tudi fakultete za družbene vede?

Ne, moj faks mi je bil zelo všeč, pa čeprav sem se večkrat zalotila, da mi določeno družboslovno znanje manjka. Kljub stereotipom, ki spremljajo FDV, menim, da te tam naučijo uporabnih stvari, saj to spremljam pri naših novinarkah, ki so jo obiskovale. Pri vsakem poklicu pa velja, da se pravo učenje začne šele takrat, ko končaš fakulteto.



Ali modrost, da mora biti zdravnik tudi dober človek, velja za poklic novinarja, urednika in voditelja v medijih?

Zagotovo. Vsem bi bilo lepše, če bi vsak zasledoval predvsem dobro v ljudeh. To seveda ne pomeni, da se s slabimi stvarmi ne smemo ukvarjati. Prav je, da jih ozavestimo, a pri tem ne smemo osebno uničiti posameznikov, ki so jih naredili. Včasih napako naredimo nehote. Zelo dobro je treba pretehtati, ugotoviti, kdaj kdo počne nekaj zavestno, z motivom in dlje, ali pa gre morda za dejanje v stiski.

Vi o sebi menite, da ste topli in znate pomiriti ljudi v stiski. Ali je to bistvena lastnost dobrega človeka? Ste vi dober človek?

Mislim, da sem. Se pa bojim, da bi kdaj nehote storila kakšno manj dobro stvar, saj smo vsi le ljudje. Glede na to, da sem zaposlena v mediju, kjer pogosto iščemo in zelo napadamo napake drugih, me je strah, da bi se kdo kdaj spravil tudi na moje zdrse in me linčal, pa čeprav ga ne lomim prav zelo. Katera je bistvena lastnost dobrega človeka? Včasih tudi dobri ljudje storijo kakšno slabo stvar. Nekje sem prebrala pregovor, ki sicer velja za močne ljudi, a bi lahko potegnili vzporednico: Strong people don't put others down. They lift them up. (Močni ljudje ne ponižujejo drugih, temveč jih dvignejo.) Svojo veličino pokažeš s tem, ko pomagaš drugim, ne pa z njihovim zatiranjem, da jim ja ne bi uspelo priti tja, kjer si sam, ali še kam dlje.

Ljudje smo vendarle tudi živali; te znajo biti krute, vodi jih nagon po preživetju. V živalski verigi se prav tako jedo med seboj. 

Kaj pa pravite na izrek antičnega misleca Marka Avrelija, ki je dejal: Ne izgubljajte časa z razpravljanjem o tem, kakšen bi moral biti dober človek; raje to bodite sami.

Se strinjam, natančno tako. Gre za verižno reakcijo. Takoj ko kdo zate naredi kaj lepega – lahko je malenkost, denimo drobna iskrena pohvala, pa čeprav mu tega ne bi bilo treba storiti – sam začutiš potrebo, da bi rad naredil podobno. Verjamem, da se dobro z dobrim vrača, kar pa seveda ne pomeni, da se dobrim ljudem ne morejo zgoditi tudi negativne stvari.

V Sloveniji naj bi bili zlasti nagnjeni k temu, da načrtno žremo, uničujemo svoje vizionarje; izjemne posameznike, ki izstopajo iz povprečja, teptamo in sramotimo tudi na osebni ravni. Se vam zdi, da to res posebej drži prav za našo državo?

Težko bi rekla, da je to predvsem slovenska lastnost, bolj gre za človeško naravo na splošno. Ljudje smo vendarle tudi živali; te znajo biti krute, vodi jih nagon po preživetju. V živalski verigi se prav tako jedo med seboj. Pa vendar lahko vsaj zase trdim, da se mi je v življenju obrestovalo, ko sem spodbujala ljudi in jim pomagala. Včasih me kdo vpraša: »Zakaj ji pomagaš, a se nič ne bojiš, da te bo zamenjala?!« Ja, prej ali slej me kakšna bo in po vsej verjetnosti ji bom jaz pri tem pomagala, ali s kakšnim uporabnim nasvetom ali kako drugače. Takrat ko bom začutila, da je moj čas na tem delovnem mestu potekel, se bom verjetno začela boriti na kakšni drugi fronti, a se nikakor ne bom borila s človekom, ki bi rad prišel na moj položaj. Kako bi se jaz počutila, če bi me ob mojem uvajanju pred devetimi leti teptala izjemna voditeljica Lili Žagar? Grozno! Pa me ni. Odšla je na porodniško in se ni borila z menoj za ohranitev delovnega mesta, čeprav bi po neki živalski logiki to lahko počela.



Našla je nove izzive.

Tako je in enako bom naredila jaz.

Zrelo razmišljanje. Morda tudi kot posledica ločitve pred nekaj leti?

Morda. Zagotovo sem iz ločitve potegnila spoznanje, da je mogoče začeti znova.

Za zdaj pa potrebe po poroki nimam. 

Bi se znova poročili?

Ni mi žal, da sem se poročila, če me to sprašujete. Prav tako ne obžalujem, da sem se ločila. Za zdaj pa potrebe po poroki nimam.

Bistven je občutek ljubljenosti, da dajete in sprejemate?

Res je. Vse drugo naj se zgodi spontano.