Valentinovo, praznik zaljubljencev. Po popularnosti nadomestil prav lep slovenski praznik Gregorjevo, ki ga sicer praznujemo približno mesec dni kasneje. Vam ti prazniki sploh kaj pomenijo?

Prazniki, ki prihajajo iz ameriških trgovinskih centrov, so mi precej antipatični. Zdi se, da jih požiramo, kot še vedno sestradane vzhodnoevropske papige. Upam, da ne bomo nekoč praznovali Dneva zahvalnosti in popadli vseh tistih puranov.


Recimo pesem Če bi midva se kdaj srečala kaže, da ste človek, ki ne jenja premišljevati o ljubezni, tudi o tem, kaj bi bilo, če ... Kaj je za vas ljubezen? Sta to dva, ki se srečata, je to glasba, ki prevzame, morda svetovni nazor?

Če pustimo ob strani eros, ki ga najpogosteje imamo za ljubezen, se mi najčistejša ljubezen zdi, kadar se človek razdaja za sočloveka. Da nekaj narediš za drugega in da nisi priden samo zase. Slovenci častimo pridnost, vendar je to pogosto samo grabežljivost. 

Tudi glasba podira meje, vendar na žalost samo tam , kjer jih ni v glavi, niti v srcu. 

Ko tole pišem, poslušam vašo glasbo, mešanico Senegala in Slovenije. Izvrstni ste. Preseli te nekam, kjer ni meja. Kar je v tem času še kako pomemben občutek. Meje se zapirajo povsod. Je glasba še zadnji branik svobode? 

Umetnost podira meje. Tudi glasba podira meje, vendar na žalost samo tam, kjer jih ni v glavi, niti v srcu.


Kako je bilo poslušati svojo glasbo "oplemeniteno" z afriško, senegalsko natančneje, dediščino? Kako ste se sploh našli, "zavohali", se pustili zapeljati v tole zanimivo bratovščino?

Precej nenavaden, a povsem naraven je bil začetek našega druženja in muziciranja. Prijatelj Darko me je poklical rekoč, da je spoznal Afričana, ki čudovito poje in da bi jaz moral kaj zapeti z njim. Čez pol ure sta bila pri meni, Cheikh je prinesel kitaro in zapel iz vsega afriškega srca. Ob 10. uri dopoldne! Še sam sem prijel svojo in po eni uri sva že skupaj jadrala čez nove melodije. Naslednji dan smo poklicali Igorja Leonardija in povabili še Cheickovega brata Djibyja. Čez nekaj mesecev smo se dobili v Ljubljani, dva dni muzicirali in tretji dan v studiu Primoža Grašiča posneli cel album. Neznosna lahkost muziciranja! 



Vlado, se mi zdi, da glasbeniki, ki takole vsake toliko najdejo nove izzive izražanja samega sebe, včasih delujejo večno mladi, večno zaljubljeni? Kako je z vami?

Glasbeniki, in vsi umetniki, ki raziskujejo nova področja so mladi v glavi in srcu, ker pa mladost povezujemo z zaljubljenostjo, se morda zdi, da so tudi zaljubljeni. No, eni morda so. (Smeh.)


Kakšna je razlika v doživljanju svojih standardnih vsakoletnih nastopov večinoma avtorske glasbe v primerjavi s tem, ki ga bomo poslušali čez dva dni? 

Z zasedbo Guisse-Kreslin-Leonardi smo že gostovali na mojih koncertih v Cankarjevem domu pred dvema letoma in izpadlo je povsem logično in naravno. 

Mislim, da je Božič najmočnejši »mehčalec«. Ljudje se najlažje pobotamo in pozabimo na zamere ob Božiču.

Ob katerem prazniku se vam zdi, da ste najbolj ljubeči?

Težko govorim zase, mislim pa, da je Božič najmočnejši »mehčalec«. Ljudje se najlažje pobotamo in pozabimo na zamere ob Božiču.


V čem se vam zdi fascinantno sodelovanje z Djibyjem in Cheikhom? V čem sta drugačna? Kako doživljata glasbo, kaj jima pomeni, kako živita, kaj je navdušilo vas?

 To je tako kot v Afriki. Mislim, da so oni bližje izviru, vrednotam, ki jih imamo tudi mi polna usta. Naravnost, sobivanje, toplina, enostavnost in dobronamernost.