Po nekaj dneh v vetrovnem in deževnem Pondicherryju se je Matej, rezident Aurovilla, le javil. Ker takrat še nisem razumela, kako lepše je potovati v slogu »prepusti se toku«, sem si pred odhodom k njemu že urejala vozovnico za nadaljnje potovanje v Madurai, mesto krasnih pisanih templjev na jugu Indije. Morala sem se odločiti, koliko dni naj ostanem v Aurovillu, in v meni je vrela mešanica občutkov. Spet nisem vedela, kam točno grem in ali mi bo sploh všeč, Mateja tudi nisem poznala. In zgodilo se je to, da sem po nakupu vstopnice v sobi sedla na posteljo in kar naenkrat me je prešinila misel: spremeni datum, zapusti Auroville prej! Takšnim prebliskom je treba slediti, in to sem tudi storila. Takoj sem skočila v rikšo, se znova odpeljala do potovalne agencije in spremenila datum odhoda na dva dneva prej. 



Deževati kar ni nehalo in na območju, kjer je pred leti divjal uničujoči cunami in kjer so bile še vedno videti globoke rane te strašne naravne katastrofe, to pač res ni dober občutek. Pogrešala sem sonce, ki ga od prihoda v Pondicherry sploh nisem videla. V dežju sem prispela v »Mesto zore«. Tuktuk je odpeljal, jaz pa sem sama sredi ničesar skušala priklicati Mateja, ki je bil nedosegljiv. Z Aurovillom sem bila seznanjena le toliko, da je nekakšno eksperimentalno, umetno zgrajeno mesto, kjer živijo zahodnjaki v samozadostni skupnosti. Predvidevala sem, da je to prijazna, hipijevska skupnost, ki te sprejme z odprtimi rokami, pa žal ni bilo tako. Pešačila sem do nekakšne sprejemne stavbe in našla belopoltega moškega, po vsej verjetnosti rezidenta Aurovilla, in ga ogovorila vsa nasmejana, vesela, da ga vidim. Vendar me je osorno odpravil v nekaj sekundah. Kdo si pa ti? Kaj delaš tu? Nisem si obetala pomoči od tega neprijaznega človeka, je pa kmalu poklical moj gostitelj, s katerim sva se le dobila. Smešen občutek je obiskati sonarodnjaka v Indiji, sploh če nikoli nisi slišal zanj. Bilo je zanimivo srečanje in hvaležna sem za tistih nekaj dni v njihovem čudovitem domu. Kaj domu, bila je krasna vila, polna Mirandinih in Dalajovih, tudi Matejevih umetnin. Doživela sem čudovite trenutke navdiha in končno sem odprla svojo škatlo akrilnih barv ter se lotila izdelave novih kosov nakita. So pa bili tudi trenutki, ko sem v solzah in joku legla na mrzla marmormata tla in prosila vesolje, da bi bila še naprej varna na tem popotovanju in ne tako osamljena, kot sem se počutila takrat. 



Imela pa sem tudi čast, da sem lahko vstopila v zlato kroglo sredi Aurovilla, Matrimandir, izjemen arhitekturni objekt, nekakšen moderen tempelj, svetišče tišine, kamor lahko vstopajo samo rezidenti Aurovilla oziroma drugi samo v njihovem spremstvu. Tudi fotoaparata ni dovoljeno uporabljati, njegova notranjost pa je dih jemajoča, božanska. Krogla ima lastno sončno elektrarno, zavito stopnišče znotraj pa vodi do središča, kjer stoji ogromna steklena krogla, obsijana s sončnim žarkom z vrha stavbe. Če zunaj ni sonca, na kroglo sveti žarek iz luči. Nekaj najlepšega, kar sem do takrat videla v Indiji. Čista tišina in svetleče marmorne stene so me spominjale na maternico, na izjemno varno okolje, ki ga kar ne bi želel zapustiti. Ko zdaj razmišljam, bi vsak od nas moral podobno žarečo kroglo čutiti v sebi, vsak bi moral biti v sebi dovolj pri močeh, da bi to svetlobo v sebi gojil in negoval sam …



S še eno zanimivo izkušnjo drugačnega načina življenja v Indiji sem se hvaležno poslovila od Mateja in odpravila naprej, pogumnejša in samozavestnejša. Še vedno je deževalo in tudi tokrat me je nočni avtobus peljal naprej proti Maduraju. Avtobusna postaja je bila podobna zakotni sobi, polni različnega tovora in kartonastih škatel. Spet sem nekajkrat povprašala domačine, ali čakam pravi avtobus, da ne bi odtavala kam drugam. Potem pa sem zagledala svetlopolti par. Že na daleč je bilo očitno, da se imata skrajno zabavno, izmenjali smo nekaj besed in ugotovili, da čakamo isti avtobus. O, kakšna sreča! Moje molitve so bile uslišane. Nisem in ne bom sama.



Kmalu smo se vkrcali v avtobus, tokrat je bil spalnik, torej sem imela svoje ležišče v čisto svojem svetu, zastrtem z zaveso. Ob vsem kaosu sem izgubila francoski parček. Prtljago sem imela pod nogami, v ušesih slušalke z glasbo, zibanje me je kmalu uspavalo. Zbudila pa sta me ropot in glasen moški govor. Odgrnila sem zaveso in ugotovila, da se ne premikamo več, zraven pa je stalo policijsko vozilo. Nočna kontrola. V avtobus so vstopili trije policisti in začeli odgrinjati zavese ter buditi potnike. Nikogar niso pregledali, dokler niso prišli do mene. Kratkolasega dekleta, ki so ga verjetno zamenjali za moškega. Zahtevali so, naj odprem prtljago in to sem tudi storila. Oblačila jih niso zanimala, v oči pa jih je zbodla moja škatla z akrilnimi barvami. Silno zanimiva zadeva in morala sem odpreti prav vsako stekleničko, da sem jih le prepričala, da notri ne skrivam nič prepovedanega. Po kakšnih desetih minutah so le obupali in mi dovolili, da pospravim stvari v nahrbtnik, in zapustili avtobus. 

Nihče drug se jim ni zdel dovolj sumljiv in odpeljali smo naprej. Kmalu za tem pa ste me našla tudi Francoza in prišla preverit, ali sem v redu. In od tiste noči naprej smo postali nerazdružljiva trojica do konca mojega potovanja. Če ne bi poslušala svojega notranjega glasu in skrajšala svojega bivanja v Aurovillu, teh dveh angelov ne bi srečala nikoli.



*Erika Felicijan se je v Indijo prvič podala pred 13 leti. Tam je spoznala moža Indijca, s katerim si je ustvarila družino, skupaj s sinkom pa danes živijo v mestecu Puškar na severozahodu Indije. Erikine dogodivščine se nadaljujejo v petek, 4. avgusta 2017. Preberite jih tukaj.