Ključne besede:

Marija Kaplan, keramičarka

Največ dobim iz narave

Najti smisel v življenju ni nikoli prepozno. Tega se zaveda tudi Marija Kaplan, ki je v pokoju odkrila novo ustvarjalno zadovoljstvo. Višja medicinska sestra je leta delala od jutra do večera in ves svoj čas posvetila pacientom, zdaj pa že skoraj dve desetletji uživa v ročnih spretnostih. Začelo se je z vpisom v ustvarjalne tečaje na univerzi za tretje življenjsko obdobje, kjer se je v glino zaljubila na prvi dotik.

Sprašuje:
Barbara Kotnik 2.11.2017 | Foto: Mavric Pivk

Najprej zdravstvo, nato oblikovanje. Zdita se dva povsem različna pojma. Kako to, da vas je pritegnilo ustvarjanje keramike?

Moj oče je bil izredno spreten. Brez izobrazbe je izdeloval prikolice, glavnike, ptičje kletke, popravljal kolesa, avtomobile. Mislim, da sem te ročne spretnosti podedovala po njem. Med šolanjem in službovanjem nisem imela časa za takšne hobije. Dežurstva so bila tako naporna, da sem šla v soboto zjutraj v službo, domov pa prišla šele v ponedeljek ob 15. uri. Upokojila sem se pri 56, leta 1998, to je bilo 31. avgusta. Univerza za tretje življenjsko obdobje pa je začela tečaje 1. oktobra. Nemudoma sem se vpisala na slikarstvo, keramiko, umetnostno zgodovino in nemščino.

Kako to, da si po letih napornega dela niste vzeli kakšno leto povsem prosto?

Ne, to je treba narediti takoj ali pa nikoli. Potem se ne da več prestopati. Rekla sem si, nekaj moram početi, pa še družbo sem imela tam. Jaz nisem človek, ki bi hodil po kavicah in podobno. Izobraževalni tečaji pa so dobra rešitev za starejše, saj dobiš tudi družbo. Na univerzi sem najprej pridobila le osnove keramike, po dveh letih pa sem hotela vedeti še več. Prijavila sem se še na tečaje oblikovalca keramike Zvonka Bizjaka in hodila na večdnevne delavnice tudi drugod po svetu. Za deset dni sem šla recimo v Španijo, kjer smo se učili o glazurah in spoznali njihove tradicije ustvarjanja s keramiko. Včlanila sem se v Društvo keramikov in lončarjev Slovenije; z njimi se dobimo enkrat na mesec in imamo tudi svojo revijo Gnetildo. Na srečanjih se dogovorimo za vse mogoče. Organiziramo razstave, si izmenjamo nasvete, povemo ideje in postavimo smernice za ustvarjanje. Prijavljamo se tudi na natečaje, tako da so bili člani našega društva nagrajeni tudi že v tujini.

Jaz nisem človek, ki bi hodil po kavicah in podobno. Izobraževalni tečaji pa so dobra rešitev za starejše, saj dobiš tudi družbo. Na univerzi sem najprej pridobila le osnove keramike, po dveh letih pa sem hotela vedeti še več.

Kmalu bo torej 20 let, odkar se ukvarjate z glino.

Ja, pa še vedno ne vem vsega. Za 65-letnico so mi kupili peč, ki je še poglobila moje raziskovanje keramike, saj za njeno uporabo stoji cela znanost, da najdeš način dela, ki ti ustreza. Meni je recimo zelo všeč japonska tehnika raku, ki z glazurami daje izdelku bolj zemeljski in surov videz.

Vretena nimate?

Nekateri prisegajo na tak način dela, jaz pa lončarskega vretena ne maram. Imam bolj kiparski pristop h glini. Za nastajanje osnov za sklede raje uporabim modele iz stiroporja.

Pri oblikovanju se rada pustim presenetiti. Seveda velikokrat kakšna vizija tudi ne uspe. V ateljeju imam kup izdelkov, od katerih se ne morem ločiti, pa jih potem uporabimo za vrtne okraske ali kot posode za vsakdanja opravila.

Koliko časa traja, da naredite en izdelek?

Običajno izdelujem naenkrat od tri do pet stvari. Ko glino oblikuješ, se mora nato namreč lep čas sušiti, preden jo odžgeš v peči, pa tudi nabrati se mora izdelkov, da lahko z njimi napolniš vso peč. Zjutraj se recimo lotim ustvarjanja petih skled, jih zvečer zavijem v polivinil, da nekoliko otrdijo in lahko naslednji dan, ali pa čez teden ali dva, če dobro zavijem izdelke, da vsa vlaga ne izhlapi, dokončam delo. Najprej je torej osnova, med delom pa ves čas opazujem in po občutku iščem smer oblikovanja.

Torej na začetku še ne veste, za kakšno glazuro se boste odločili in kako bo videti končni izdelek?

Pri določenih grobih skledah iz šamotirane gline si lahko že med procesom dobro predstavljaš končni videz izdelka. Kadar se igraš z raznimi kovinskimi oksidi, recimo železovim, sama imam najraje bakrenega, pa so rezultati nepredvidljivi. Všeč mi je tudi povsem prozorna glazura, ki pri tehniki raku popoka, ko jo iz peči daš na zrak, nato pa izdelek potopiš v žagovino, da se zaradi gorenja v razpokah ustvarijo črne sledi. Pri oblikovanju se rada pustim presenetiti. Seveda velikokrat kakšna vizija tudi ne uspe. V ateljeju imam kup izdelkov, od katerih se ne morem ločiti, pa jih potem uporabimo za vrtne okraske ali kot posode za vsakdanja opravila.

Navdihuje me pokrajina, največ dobim iz narave, saj je tudi glina narava, zemlja in zdravilo.

Od kod črpate motive za izdelke?

Navdihuje me pokrajina, največ dobim iz narave, saj je tudi glina narava, zemlja in zdravilo. Najbolj me razveseli, ko vizija, ki se je lotim prvič, uspe.