Kokoškova postavimo za premiera, ne nazadnje je zdaj nemara edini, ki zna povezati našo podalpsko deželo, ulice poimenujmo po zlatih junakih, Anthony Randolph naj bo poslej Tonček, 17. september državni praznik, le kdaj je nazadnje spontano zaplapolalo toliko slovenskih zastav, le kdaj smo nazadnje tako glasno peli Zdravljico in plesali na Golico! In to s takšnim zadovoljstvom in srečo! 



To so samo nekateri od predlogov, ki jih je navdihnila tista čarobna, nepozabna nedelja. Dogodek, ki je podiral rekorde in postavljal nove mejnike, je porodil toliko izvirnih zamisli, ki jih številni drugi narodi sicer ne bi izrekali zgolj v šali, evforiji, hipnem navdušenju, morda začasni izgubi razuma, saj je naše misli takrat vendarle usmerjalo zgolj srce – uresničili bi vsaj katerega od njih. Žal naš maloštevilni narod, ki, to je nesporno dejstvo, premore preštevilne športne talente z zavidljivimi uspehi v svetu, vedno, tudi ob takšni prelomnici, prepogosto izrodi tudi kakšnega cinika, ki se je celo sredi nepopisnega množičnega veselja sposoben vprašati: Mar ni že dovolj te košarke? 

Ne, ni je dovolj! Kajti ne pozabimo: zavoljo košarke smo v minulih tednih, sploh tisto čarobno nedeljo, dihali kot eden, naša srca so sočasno obstala in sočasno nenormalno pospešila utrip, naša grla so v en glas vpila – Slovenija! Samo šport je tisti, ki v nas prebudi tisto prvinsko veselje in občutek narodne pripadnosti, samo ob uspehih naših junakov, ki se na poti do kolajne znojijo v potokih, padajo in spet postavljajo na noge, prebolevajo poškodbe, se spopadajo z absurdnim pomanjkanjem športnih sredstev in spodbude tistih, ki upravljajo njihovo usodo, smo Slovenci in Slovenke ponosni na našo zastavo in himno. 



Lahko še kaj spodbudi 7000 Slovencev k romanju na tuje? Pritegne pred male zaslone rekordno število televizijskih gledalcev? Napolni središče prestolnice do zadnjega kotička kljub turobnemu vremenu? Nam lahko še kaj drugega zariše tako širok nasmeh na obraz?

Zatorej: ne, ni dovolj te košarke in naj se ta pravljica nikoli ne konča. To je tudi edina žalostna plat te čudovite zgodbe in drugih poslastic, s katerimi nas iz leta v leto razvajajo naši športni heroji. Prej ali slej se je pač treba vrniti v resničnost in se zazreti vsakdanjiku v oči – a s takšno toplino v srcu in zavedanjem, da je naslednji uspeh zagotovo že pred vrati, je vse neprimerljivo laže. 



Do takrat pa si še enkrat napasite oči na podobah zmage, sreče in ponosa, ki vam jih ponujamo v sliki, v zlati Carigrad, ne pozabimo niti na Helsinke, pa naj vas ponesejo tudi besede Sanje Modrić, naše televizijske prve dame košarke, ki je čudovito dogajanje vseskozi spremljala prav na prizorišču in v družbi slovenskih junakov.