RESNA ALERGIJA NA DUHOVNOST

Stara sem bila 19 let, počutila sem se, kot da jih imam več kot sto. Da je več mojega telesa mrtvega kot živega. Sploh nisem bila navajena živeti brez bolečin. Ali me je bolela noga, ali me je tresla vročina, ali me je bolela menstruacija. Ali vse skupaj. Peklo me je, ko sem lulala, lulala sem kri in po ustih sem vedno imela več aft. Uradna medicina je dvignila roke nad mano. Moj zdravniški karton je bil debel kot enciklopedija. Alternativci niso vedeli, s čim mi pomagati. Zdaj sem dobila še alergijo na duhovnost. Resno. Toliko ljudi je v mojem življenju položile roke name, da nisem več prenesla, da nenehno vstopajo v moj prostor.

Svetovno znani zdravilec me je med seanso celo spolno napadel. Po vseh teh terapijah sem samo še bolj zbolela. Mami je to sicer vedno oklicala za »čiščenje«. In karmo. Še naprej me je vozila na reiki in odplavljanje grehov iz tega življenja in preteklih življenj.

Čutila sem, da moram stran iz toksičnega okolja – a kako naj grem, ko sem mamina večna dolžnica. Ko me potrebuje. Brez mene ne bo imela nikogar, ki skrbi zanjo. Brez mene je ne bo nihče čuval. Iz večine cerkev so jo vrgli (iz ene so jo celo odnesli, s stolom vred), jaz sem bila tista, ki sem jo vedno pobrala, ko je bila na tleh. Bila je moja mamica, nekdo je moral verjeti, da bo enkrat v življenju našla to, kar tako zelo išče. Da bo enkrat srečna.

In jaz sem bila edina, ki sem jo imela priložnosti včasih ujeti, ko je megla iz njenih zelenih oči izginila in so se zasvetile kot smaragdi. Takrat je bila moja mamica. In takrat sva se imeli najlepše. Z leti je bilo teh trenutkov vedno manj, meseci so pretekli od enega do drugega, kasneje leta. A jaz sem jih tako čakala. »Mogoče pa pride zdaj, zdaj moja prava mamica spet nazaj,« sem upala.

Najbrž sem se zato dva meseca pred dvajsetim letom poročila (z istim fantom, iz prerokbe) – da sem imela izgovor, dovoljenje, da grem stran. Da bi lahko obrnila nov list v svojem življenju. Da bi bila končno čista in varna.

Še vedno sem prišla vsak dan k svojima bratcema, jima skuhala, naredila z njima domače naloge. Še vedno sem bila tukaj, ko me je mami potrebovala. Zdaj je bila res na dnu – ves svoj denar, vsa stanovanja (preden se je začela ukvarjati z ekstremnim športom duhovnosti, je bila nadvse uspešna poslovna ženska) je pretopila v nigerijski sklad, ki je bil navadna potegavščina. Izgubila je vse.

Jaz nisem izgubila ničesar – saj me je na dan svoje poroke morala na zahtevo svojega moža razdediniti. S pogodbo in vsem.

Delala sem za preživetje in najemnino, študirala in skrbela za bratca.

Jaz, Savina, nisem obstajala. Ni me bilo.

(Konec prvega dela.) 

Pretekli zapis najdete tukaj. Zgodbo pa se z drugim delom nadaljuje tukaj.