Rada je imela živali. Učila se je jahanja konj. Njenemu konju je bilo ime Nils. Na treninge je prihajala uro pred treningom, da ga je skrtačila, nahranila in opremila za jahanje. Bila je pogumna in včasih mu je v igri pomolila v gobec laket. Nils je bil visok, imel je rjavo dlako, ki se mu je svetila, tako da je Zojina samozavestna drža med jahanjem prišla še bolj do izraza. Skupina je hitro napredovala in spomladi so že galopirali po travnikih in preskakovali kamnite zidove. Na teren so šli zgodaj zjutraj, ko je sonce vzhajalo in v zraku je bilo čutiti vonj po cvetočih lipah.
V srednješolskih letih se ji je začela potihoma, skoraj neopazno plaziti duševna bolezen. Na začetku ji je uspelo spretno skriti njene znake. Težave so postajale vedno večje in jih ni mogla več obvladati. Spremenjenega stanja se je zavedala in si na vse načine pomagala. Zaskrbljeni smo bili in iskali smo pomoč pri strokovnjakih. Bili smo nemočni, ker ni želela sodelovati pri psihoterapiji.
Po večji krizi je odšla za dva meseca na opazovanje v Center za mentalno zdravje v Ljubljano. Hitro se je vključila v življenje skupine mladostnikov. Ob koncu opazovanja so opravili psihološki test. Rezultati so pokazali, da duševne bolezni ni.
Nato je bila ambulantno vodena pri psihiatrinji. Doma je postajala vedno bolj agresivna in odsotna. Spomnim se, da smo neko nedeljo panično iskali v telefonskem imeniku domače telefonske številke znanih slovenskih psihiatrov. Žal z njeno psihiatrinjo nismo imeli terapevtskega dogovora, kaj storiti, če njeno obnašanje postane neobvladljivo.
Ker je bilo zelo hudo, je dobila napotnico za bolnišnično zdravljenje in smo jo peljali v Ljubljano. Sedela je na sprednjem sedežu. Niti slišati ni želela, da bi ostala v bolnišnici. Bala sva se, da bo na silo odprla vrata in poskušala zbežati. Med potjo je bila precej zmedena, gledala je v ogledalo in se pogovarjala sama s seboj. Obračala se je nazaj in kričala, da jo hočem uničiti. Postajala je nasilna in v obraz vidno izčrpana. Čutila sem grozo. Naskrivaj sem jokala. Skrbelo me je, da bo zdravljenje odklonila.
Sprejela jo je mlada psihiatrinja. Takrat se še nisem zavedala, kako dolga in težka pot nas čaka. Zdravnica je pogovor zaključila in nama povedala, da ima Zoja samomorilne misli, zato nujno potrebuje zdravljenje. Ta novica naju je šokirala.
Zdravljenje na zaprtem oddelku je trajalo dva meseca. K njej smo prišli vsak dan. Ob prvem obisku me je objela in rekla: »Mama, zakaj ravno v mojih najlepših letih?« Stisnili sva se in jokali. Kasneje je med obiski večinoma molčala ali pa zmedeno spraševala po prijateljih. Bila je pod vplivom močnih zdravil. Z njo smo se molče sprehajali po hodnikih. Včasih smo vsi igrali preprosto igrico z lesenimi kockami. Med obiski sem veliko prejokala pri eni od medicinskih sester. Nekoč mi je dejala: »Jokali boste vse življenje.« To je udarilo kot strela z jasnega. Nisem razumela, kako ona lahko to meni napove.
Nekega dne sem stala na hodniku zaprtega oddelka in čakala Zojo. Opazovala sem dogajanje. Ena izmed starejših pacientk je hodila po hodniku gor in dol in glasno molila. Prišla je do mene ter me nepremično gledala v oči. V pisarni medicinskih sester je potekal sprejem pacientke črne polti. Pripeljali so jo z rešilnim avtomobilom. Slišala sem pogovor med osebjem, da je poizkusila narediti samomor v svojem stanovanju. Z drugega konca hodnika se je slišal histeričen jok. V dnevni sobi je bil prižgan televizor, v udobnem naslonjaču je sedela pacientka z razmršenimi lasmi in oblečena v usnjen suknjič, čez pa je imela spalno haljo. Vse to mi je dajalo občutek kaosa, groze. Zoja je bila med najmlajšimi pacienti.
Po enem mesecu zdravljenja nama je psihiater kratko in jedrnato povedal Zojino diagnozo. Bila sva šokirana, tega nisva pričakovala. Hitro sva se morala posloviti, ker je nakazal, da pred vrati stojijo še drugi. Pred kliniko sva se objela in jokala. Pot domov je bila dolga. Zase sem poiskala strokovno pomoč.
Med svojci pacientov sem dobila informacijo, da je neki psihiater odličen specialist za zdravila. Šla sem k njemu in ga prosila, ali bi sodeloval pri hčerkinem zdravljenju. To ni bilo mogoče.
Zoja je bila po dveh mesecih odpuščena v domačo oskrbo. Veliko sva se sprehajali in z nama je hodila tudi njena psička Ronja. Spomnim se sprehoda ob cvetočem travniku. Zoja je imela otopel pogled, sklonjena ramena in telo rahlo nagnjeno naprej. Ves čas je bila tiho in videlo se je, da je z mislimi globoko v svojem svetu. Nepremično je gledala predse. Na obrazu se ji je za trenutek zarisal rahel nasmeh in nato se je začela glasno smejati. Naredila sem se, kot da nič ne slišim in ne vidim. Zdelo se mi je, kot da se v njeni glavi vrti film in da glasno podoživlja prizore. Opazila je, da sem se z obrazom rahlo obrnila proti njej, zato se je nehala smejati. Naproti nama je pritekla Ronja. Dvignila je glavo proti Zoji, mahala z repom in po njenem obnašanju sem začutila, da je žejna. »Zoja, daj Ronji piti!« sem rekla. Iz nahrbtnika je vzela steklenico, se nekoliko sklonila in vodo zlila v pest, da si je Ronja komaj utegnila zmočiti smrček. Imela sem občutek, da Zoja komaj vzdržuje stik z zunanjim svetom, vendar sem bila vesela vsakega njenega najmanjšega koraka.
Zoja je čez nekaj mesecev vzpostavila stike s prijateljicami. O bolezni z njimi ni govorila. Doma ni dovolila, da izrečemo besede zdravila, zdravnik, bolezen in bolnica. Ni dovolila, da ji kontroliramo jemanja zdravil. Občasno jih ni jemala. Takrat so se pojavile hude krize, a vedno je ostala v domači oskrbi.
Od njene hospitalizacije so pretekla tri leta.
Zoja si je zadala, da bo dokončala gimnazijo. Povedali so ji, da ni več upravičena do Zoisove štipendije. Seglo mi je do srca, ko mi je rekla: »Mama, izgubila sem še tisto, na kar sem bila ponosna!« Doma se je sama naučila snov tretjega in četrtega letnika gimnazije ter ponovila snov iz prvega in drugega letnika. Opravila je splošno maturo v prvem preizkusu.
Vpisala se je na univerzitetni študij. S partnerjem sva bila večkrat na pogovoru pri njenem psihiatru. Nekega dne nama je dejal: »Bolezen je na Zojo vplivala tako, kot bi mlademu drevesu odlomili krošnjo.« Nisem se sprijaznila s to mislijo. V meni je tlelo upanje, da bo zmogla zaživeti življenje, kot si ga je sama začrtala. Zoja je k njemu hodila le po recepte za tablete. Ni se mu odprla. Spomnim se, ko nas je nekega večera klical, da ni prišla na pregled. Proti polnoči sva jo našla pred nakupovalnim središčem. Spet drugič sta naju klicali njeni cimri, da je nepremično vso noč strmela v televizor. Odpeljali so jo z rešilcem v ambulanto. Preselila se je v drugo stanovanje. Še naprej je obiskovala predavanja in vaje. Tudi nova lastnica stanovanja naju je klicala. Brez hčerkine vednosti sem šla na pogovor k tajnici referata in dekanu. Študija ni zmogla.
Čez kakšno leto se je vpisala na višjo strokovno šolo kot izredna študentka. Tudi ta program si je izbrala, ker jo je to veselilo. Med počitnicami je poskušala delati v številnih lokalih. Prišla je tik pred diplomo, vendar ni zmogla opraviti delovne prakse.
Teklo je sedmo leto zdravljenja. Še vedno je občasno nehala jemati zdravila. Obrnila sem se po nasvet k priznanima, danes že pokojnima psihiatroma, da bi podala drugo mnenje. Do sodelovanja s hčerkinem psihiatrom ni prišlo.
Zojino zdravje je bilo zelo načeto. Ležala je v postelji vso jesen. Vidno je shujšala. Bila sta dva dneva pred silvestrovim, ko je prišla na dom psihiatrinja. Poleg starih tablet ji je predpisala še zdravilo v obliki injekcije, dali so ji ga vsakih štirinajst dni.
Ves čas od izbruha bolezni sem se zavedala, da dlje ko traja nezdravljena bolezen, težja je rehabilitacija, zato sem naredila vse, kar je bilo v moji moči.
Po osmih letih zdravljenja je Zoja obvladala bolezen in obrnila nov list na poti življenja.
Onine zgodbe 2018
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: