Ko trčijo skupaj ženske energije, je ves čas zraven malo drame, da je bolj zanimivo, kanje?!

Romana: Seveda, brez drame ne gre, dramo imamo ženske rade. Zato imava midve za vsak slučaj na odru tudi tri glasbenike, ki po potrebi dramo lahko malo omehčajo.

Ana Maria: Kadar ni drama zaradi drame same, so stvari vedno zanimive! Je pa tudi res, da ne smemo pozabiti, da ženska energija ni samo ognjena lava, ampak nežnost, toplo dlan in prisrčen nasmeh. Midve ponujava malo enega in malo drugega!



Če dovolita: zdi se, da ženske, za razliko od moških, vedno nekaj ovinkarimo, se delamo pametnejše in bolj fine, kot smo v resnici. Lahko stkemo močne odnose, ki jih neumnosti ne morejo uničiti?

 Romana: Seveda lahko. V mojih letih prideš do spoznanja, da nujno potrebuješ okrog sebe ženske. Ženske, ki se podpirajo, ob katerih se v družbi počutiš dobro, so kreativne, samosvoje, zanimive, sproščene in s katerimi se lahko pogovarjaš o vsem tistem, kar moške ne zanima oziroma ne razumejo na način kot ženske. V Tržiču sem tudi pobudnica čajank v muzeju in nadele smo si ime Tržiške znaČAJke. Na srečanjih  je to bomba pozitivne energije. Poleg tega smo tudi dobrodelno naravnane in to nas bogati.

Ana Maria: Ah, brez skrbi, tudi ženske znamo biti zaletave in kdaj kot gladiatorji brez pomisleka naprej! (Smeh.) Ampak se potem vedno znamo ustaviti, narediti malo avtorefleksije, in stopiti dalje z novim, modrejšim pogledom na svet. Predvsem odnosom znamo dati več priložnosti in morda z večjim razumevanjem pristopiti k še tako »čudnim« posameznikom.

Ana Maria: Jaz se celo svojih najbolj intimnih izkušenj rada spominjam skozi pajčolan humorja: tako se dogodki bolje uskladiščijo.

Kaj je bilo »krivo«, da sta se tako navezali druga na drugo in sklenili deliti intimen junijski večer?

 Ana Maria: No ja, ve se, katera je kljub vsemu pametnejša in bolj preudarna ­– kriva za tole je Romana! (Smeh.) Njej že nekaj časa zaupajo organizacijo takih lepih dogodkov in spomnila se je, da bi bilo zanimivo stati zraven še ene ženske: da ne bo vedno klasični dvospolni duet. Jaz pa sem bila takoj za.

Romana: Glasbene večere v Tržiškem muzeju kot umetniška vodja pripravljam že tretje leto. Povabila sem že mnoge odlične umetnike kot so Nuška Drašček, Iztok Mlakar, Nina Strnad, Marko Hatlak ... Vsako leto v ciklu koncertov en koncert pojem tudi sama. Prvo leto sem k svojemu koncertu povabila Jureta Ivanušiča, lani sem nekaj svojih skladb zapela z Rudijem Bučarjem, letos pa me je navdihnila ideja, da bi večer pripravili z Ano Mario. Kot je rekla, takoj je bila za. Povabila sem jo predvsem tudi zato, ker je zanimiva, strastna v vsem kar počne, in lepo poje.



Sta samosvoji, duhoviti, strastni, skratka, v svojem stilu. Dobita mehka kolena v toplih poletnih nočeh pod zvezdami?

Ana Maria: Mah, jaz dobim mehka kolena tudi pri sveže pečeni štruci kruha. Priznam, znam biti zelo romantična.

Romana: Če je prava romantično-zvezdna-poletna noč niso v igri samo kolena … (Smeh.)

Ana Maria: Kdor poje, zlo ne misli, pravijo. No, tudi inženirji se mi zdijo dokaj kredibilni.

Pod zvezdami se lahko zgodi marsikaj. Na uho mi je prišlo, da vrtu Tržiškega muzeja ne bosta zadržani: medtem ko boste, Romana, peli svoje »romančice«, bo Ana Maria brusila jezik in z obiskovalci delila. intimne izkušnje. Kateri so vajini najbolj vroči spomini na poletne noči. Na žametne noči, kot poje Alfi Nipič, »… ki jih poletje podari …, ko so zvezde luči … in se ljubezen rodi ...«?

Romana: Spomnila sem se še na pesem, ki jo je pela legendarna Marjana Deržaj: »Poletna noč, bila je najin dom, vse stene iz dreves za strop nebo, preproge iz travnih bilk zvezd nebroj za luč, brez strehe brez zidov mladim je toplo …« Sicer pa svoje najbolj vroče poletne spomine hranim v  srcu za mrzle zimske dni. (Smeh.)

Ana Maria: Jaz se celo svojih najbolj intimnih izkušenj rada spominjam skozi pajčolan humorja: tako se dogodki bolje uskladiščijo in lepše jih je kdaj pripeljati spet na plano, na ogled.



Okej, pa dajmo kakšno o moških. Kakšen moški vliva zaupanje ženski?

Romana: Ravno prav samozavesten, zanesljiv in predan.

Ana Maria: Kdor poje, zlo ne misli, pravijo. No, tudi inženirji se mi zdijo dokaj kredibilni.

Romana: Vsi bi radi bili srečni. Pričakujemo pa srečo od zunaj, od drugih, a sreča je v nas, ko smo zadovoljni, ko živimo celovito, usklajeni sami s sabo.

Romana, partnerstvo je za vas tek čez ovire, morda strasten tango ali veslanje na mirni vodi? Kakšna je formula ljubezni, ki živi in preživi? 

Romana: Ni formule. (Smeh.) Najina ljubezen z mojim Lojzetom, bi lahko rekla, je kot simfonija: včasih nežna uvertura, drugič glasen fortissimo ...

Ana Maria, zares, kakšna partija ste? Se še ogibate moških, da ne bi naleteli na napačne? Vam je zdaj kdo všeč?
Ana Maria: Ne zamerite, ker vas nisem povabila na obletnice, ampak moje srce je že nekaj časa oddano.



Romana, video za skladbo Čarobni taxi ste posneli na ulicah rojstnega Tržiča. »Čarobni taxi je prispodoba za notranji navigator, ki pelje, kamor koli želiš, če le znaš prisluhniti svojemu srcu in imaš pogum, da spoznavaš svoje najgloblje želje in strasti,« ste dejali. Verjameta, da se na koncu vse izteče kot se mora?

Ana Maria: Vedno. Morda sem preveč pogumna, ampak vztrajno zaupam Univerzumu, saj se je velikokrat izkazalo, da ve, kaj dela.

Romana: Uh, ja, prepustiti se toku življenja, to je to. In  zavedanje, da živimo tukaj in zdaj. Vsi bi radi bili srečni. Pričakujemo pa srečo od zunaj, od drugih, a sreča je v nas, ko smo zadovoljni, ko živimo celovito, usklajeni sami s sabo … Čarobni taxi je recept za srečo. Veselim se koncerta in verjamem, da najin prvi skupni koncert z Ano Mario ne bo zadnji in da bomo skupaj preživeli prelep večer! Prav čutim to.