Martino upanje

Poročila se je v visoko gorsko vas, razgled nad pokrajino božanski. Bila je vzgojiteljica v bližnjem mestu, vsakodnevna vožnja, pozno v noč pogovori z možem Milošem, skratka vse v njej je hrepenelo po otročičku.

Pomlad je zamenjala zima, jesen je šelestela, poletje ob morju, a nekega dne, ko je že obupala, je le zavriskala novica. Menim, da smo jo slišali v vsaj tri vasi naokrog.

Prvič sem jo obiskala s svojim sinčkom, ko je bila njena malčica stara osem mesecev. Pred menoj je jasna slika, kako se je v mojem naročju igrala z verižico, nasmejana in igriva. V naslednjem dopustu me je presenetilo, ker jo je še vedno vozila v vozičku, tedaj je imela mala Metka skoraj dve leti. Seveda nisem spraševala, deklica je zvedavo gledala v svet, a po nekaj dneh mi je Marta le dejala, da deklica ne mara hrane, zato jo še vedno doji. Ker sem bila tudi sama mlada mamica, nisem ne vem kaj mogla svetovati. Vidno pa je bilo, da je mamica zaskrbljena bolj, kot to pokaže.

Naneslo je, da se tri leta nisem mogla oglasiti v domačem kraju, zato me je presunilo, ko sem izvedela, da deklica ne hodi v vrtec, ker še rabi plenice. S sinčkom sva šla na obisk, a že prvi pogled mi je dal vedeti, da je nekaj hudo narobe. Marta se je jezila na vrtec, besna kot tigrica je stopila v bran svoji punčki, a šele ko je mož Miloš pridal, da bo morala, tako je bilo rečeno, hčerkica v posebno šolo, je dobesedno izgubila vajeti iz rok. Vpila je, jokala, zgrabila hčerkico in zbežala na dvorišče.

Mnogo noči sem mislila nanjo, kaj vsega se je moralo trgati v njenem srcu ob zavedanju, da Metkica ni v redu.

Sprejeli so jo v posebno šolo, kakšna tragedija za starše, vem, da mnogi niso razumeli njunega gneva, a šele tedaj, ko se dotakne koga izmed nas, se zavemo, kaj doživljamo.

Sosedje so bili celo jezni, kaj vpije in se jezi, tako je in pika. Ja, lahko reči, mnogo težje sprejeti.

Metka ni nikoli končala šole, pri 15 letih je začela delati v posebnih delavnicah in takrat sem jo šla prvič obiskat. Planila je k meni, da bi me skoraj podrla, objemala, me božala, se smejala in jokala. Osebje se je čudilo, kdo neki sem, da me ima tako rada. Toda zakaj me je imela tako rada, tega nisem vedela nikoli. Nisem se ji dobrikala, nisem silila vanjo, nisem ji nosila darila, a imela me je tako rada, da mi je bilo nerodno pred njeno mamo, ki mi je nekoč zabrusila: ja, tebe ima rada, ker te vidi dvakrat na leto, če bi bila vsak dan z njo, te niti pogledala ne bi. Mirno sem pogoltnila njen izbruh, v dno srca pa me je bolelo. Zakaj? Ko je Marta sprevidela, kako je s hčerko, je enostavno ni več marala, jemala jo je kot hišno zlo, seveda pa to Metki ni ušlo, kajti oči povedo več kot usta.

Sneg je naletaval, ceste poledenele, ko sem se peljala na Martin pogreb. Vedela sem, kaj me čaka, a česa takega seveda ne. Ob krsti je Metka objemala očeta in ga božala, tolažila. Pogrebci, zbrani ob grobu, smo zaznali Metkino nenadno slabost. Nekdo je brž prinesel majhen zložljiv stolček, da je sedla. Zrla je predse, ves čas tiho hlipala.

Ljudje smo se razhajali, mračilo se je, ona pa je ostala tam, še vedno sede na stolčku. Bližnji sorodniki in oče so jo skušali pregovoriti. Čakali smo. Noč je zatemnila grobove, ko je z očetom krenila domov. Nikoli več je nisem videla.

Ruža Pečarič, Artiče