Cankarjeva mama je bila bolj kot ne pošast

Na intervju sem sicer prišel s pripravljenim seznamom vprašanj, a sem ga nekje na sredi preprosto pospravil v žep. Kdo bi vendar lahko postavil strugo tej deroči reki? Sploh ko govori o svojem najljubšem slovenskem pisatelju. »Tako kot danes ljudje požeruško, torej na eks, gledajo serije, sem se sam spravil požeruško brat Cankarjeva zbrana dela,« se pohvali. »Prebral sem vse, od prve novele do zadnjega pisma. Tega sem se lotil z veseljem in gorečnostjo, v njem sem skušal najti le najboljše.« In glede na to, da Marcel Štefančič, jr. zadnja leta piše v življenjski formi, mu je to nedvomno tudi uspelo.

Če ima vaša zajetna učenjaška knjiga eno samo osrednjo tezo, kako bi jo strnili?

Hm. Poskusiva takole: pri tem, da so nam Cankarja slikali kot neko vzvišeno bitje – torej napol asocialnega pisca, ki je pisal predvsem zase –, gre za čisti mit. Pri svojem pisanju je še kako mislil tudi na nas. Trdim, da ni bilo večjega literarnega zapeljivca od njega. Že njegovi prvi stavki te zmrazijo. Ne vem, ali toliko tako briljantnih uvajalnih stavkov najdemo še pri kom. No, saj je tudi moral biti zapeljivec!

Mama je Cankarju dala občutek, da pije njeno kri. Kot da bi vedela, da z ljudmi najlažje manipuliraš tako, da jim vzbujaš občutek krivde in sramu. Zadolževala ga je tako pošastno, že kar stalinistično, da je lahko zbežal le v literaturo. A tudi tam ji ni mogel ubežati, tako iracionalna je bila njegova krivda. 

Zakaj tako pravite?

Ker je moral s svojim pisanjem preživeti! In to na najbolj brutalnem in povampirjenem možnem trgu takratnega kapitalizma, ki je imel za take, kot je Cankar, v planu le odurno revščino. In zato je moral biti prvi stavek tak, da te je zagrabil, da te je položil, da te je zlomil, da si te je podredil. Da si po njem dahnil: »Ja, grem za tabo – kamor koli me že pelješ!« Če kdo take prve stavke najde pri Kafki ali pri Proustu, naj mi jih prosim le prinese.

Zanimivo, ne spomnim se, da bi nam v šoli prav veliko omenjali njegove prve stavke.

Seveda, ker jih njegova literatura v resnici ni zanimala. Cankarja so nam vedno prikazovali glede na dnevne ideološke potrebe sistema. Komunisti so iz njegovega opusa vzeli samo en del. Torej predvsem nekatere njegove narodnobudniške tekste – pa še iz njih predvsem nekaj patetičnih fraz, povsem iztrganih iz konteksta. Poleg tega so jim prav prišle tudi scene surovega odraščanja v kapitalizmu. No, ko se je Slovenija enkrat odcepila in se preselila v Kačurjeve liberalne sanje, je nehala potrebovati tudi to. Tako da se moraš vprašati: kaj je od Cankarja v splošni zavesti sploh ostalo? Kaj konkretno bomo ob stoti obletnici sploh praznovali?

Hm, vedno nam ostane njegov odnos z mamo …

Ha, če bomo praznovali tega, potem bo to največja ironija od vseh!

Zakaj?

Ta odnos so nam sicer res od nekdaj slikali kot srčen in idiličen, resnica pa je seveda povsem drugačna. Cankarjeva mama je bila bolj kot ne pošast.

Cankarjeva slovenščina boli. Hrapava je. Na trenutke morda res zveni patetično in vzvišeno, a njeno bistvo je v njeni hrapavosti. Cankarjeva slovenščina je neke vrste stružnica ali morda bolje rečeno »torture porn«. 

Da ni to vseeno malo premočna beseda?

Lepo vas prosim. Kakšen teater mu je vendar delala! Na dnevni ravni mu je uprizarjala življenje mučenikov. »Sinko, glej, že teden nisem nič jedla, da bi lahko tebi dala tale kos kruha!« Kakšna mati vendar to počne otroku? »Sinko, glej, prišla sem peš z Vrhnike, da bi lahko privarčevala desetico, ki ti jo zdaj dajem!« Dala mu je občutek, da pije njeno kri. Kot da bi vedela, da z ljudmi najlaže manipuliraš tako, da jim vzbujaš občutek krivde in sramu. Zadolževala ga je tako pošastno, že kar stalinistično, da je lahko zbežal le v literaturo. A tudi tam ji ni mogel ubežati, tako iracionalna je bila njegova krivda. Za Kafko so dejali, da je živel izvirni greh. A še bolj od njega ga je živel Cankar. V tem je bil bolj kafkovski od Kafke. Oba sta se vse življenje spraševala: »Ampak po katerem zakonu sem bil sploh obsojen?! Pokažite mi ga!« No, nihče jima ga ni mogel pokazati. Ker zakona, po katerem sta bila obsojena, ni.

Kaj naj po vašem torej praznujemo?

Recimo njegovo svetovljanskost. Ne nazadnje se je načrtno preselil na Dunaj, da bi njegova literatura lahko dobila svetovljanske dimenzije. S selitvijo se je počasi preporodila tudi njegova slovenščina. Tako kot se je moral Hemingway preseliti v Španijo in Francijo, da je njegova angleščina dobila pravi zven in zrno. Cankarjeva slovenščina boli.

Dobesedno.

Hrapava je. Na trenutke morda res zveni patetično in vzvišeno, a njeno bistvo je v njeni hrapavosti. Cankarjeva slovenščina je neke vrste stružnica ali morda bolje rečeno »torture porn«.

Angleška fraza za pornografsko mučenje?

Tako.

Hm, ampak zakaj vendar slavimo pornografsko mučenje?

Ker je »torture porn« prava vsebina človeške zgodovine. To je tisti teror, s katerim se vedno znova soočamo: naravnost pornografsko izkoriščanje ljudi od ljudi. Kaj sta tako gospodarski sistem v času Cankarja kot tale naš današnji drugega kot »torture porn«? Če nisi ekonomsko svoboden, potem si suženj. Sužnji pa lahko pričakujejo le mučenje, trpinčenje in izživljanje.

In Cankarjeva veličina je v tem, da si je upal tako neustrašno zreti v obraz resničnosti?

Seveda. Cankar je vendarle pomagal pripraviti revolucijo. Kdo drug je bolje popisal umazane, brezposelne in zapuščene množice, ki se valijo po cestah in na njih srečujejo od prerokov do populistov? Na koncu zgodbe pa on sam, torej Ivan Cankar, v sanjah sreča velikega francoskega revolucionarja Robespierra. In kaj mu ima povedati? Cankar Robespierru prikima: »Da, revolucionarno nasilje je bilo pravično. Prav ste imeli, ko ste porezali tistih nekaj tisoč glav … Ampak kaj, ko vam po revoluciji ni uspelo spremeniti tudi samih sebe! Ostali ste enaki kot prej. Podlegli ste masti svojega filistrstva. Izvedli ste revolucijo brez revolucije. In to je bila vaša največja napaka.«

Srhljivo sporočilo. Čeprav tudi srhljivo relevantno.

To je Cankar na vrhu svojih moči. Na samem vrhu! In tega vam danes, bodite prepričani, ne bo citiral nihče.

Cankar je imel ogromno žensk – in to lepih žensk. Njegov forte so bile učiteljice. Čeprav je bil suh, droben in sploh nikakršen. Povrhu je imel skoraj gotovo gnile zobe in tudi dišal večino časa najbrž ni prav opojno. In vendar so njegovi osvajalski uspehi nesporni. 

Vsaj ne v sklopu uradnega kanona.

In tudi takrat ne.

Vi, pravite, ste ga med preučevanjem uzrli predvsem kot zapeljivca?

Natanko to je tudi bil. Še njegova pisma založnikom so prave male študije zapeljevanja. Prepričati jih je moral, naj mu plačajo – vnaprej. Stalno je trgoval, krošnjaril, se pogajal. V stilu: »Če mi jutri ne plačaš, potem umrem od lakote!« Ali: »Ne morem več niti stopiti iz hiše, ker imam v čevlju tako luknjo!« Ne pozabimo, da je bil Ivan Cankar naš prvi eminentni prekarec. Da njegovih zapeljevalskih uspehov pri ženskah sploh ne omenjamo!

Dajva, pa jih vendarle omeniva!

Imel je ogromno žensk – in to lepih žensk. Njegov forte so bile učiteljice. Čeprav je bil suh, droben in sploh nikakršen. Povrhu je imel skoraj gotovo gnile zobe in tudi dišal večino časa najbrž ni prav opojno. In vendar so njegovi osvajalski uspehi nesporni.

Kaj poleg kimanja Robespierru lahko še ponudi modernemu bralcu?

Neskončno mnogo stila. Cankar je znal izredno dobro pisati, Slovenci pa danes izredno slabo govorimo. Kaj šele pišemo! Drži, slovenščina je težka. Zato jo je treba trenirati. Cankarjeve knjige so za to kot nalašč. Slovenci smo žal katastrofalno slabi retoriki in še slabši improvizatorji. Tudi pri tem nam lahko pomagajo teksti velemojstra zapeljevanja z razumom. Morda bi nam lahko njihovo branje pomagalo, da manire spletnih forumov potisnemo nazaj na splet, kamor spadajo. Spletni zverinjaki so se namreč preselili v resničnost in jo počasi preželi s svojimi kriteriji. Cankar pa je slovel tudi po tem, da je bil velik nasprotnik javnega preklinjanja.

Res? Tega nisem vedel.

In imel je prav. Od vsega tega psovalskega trušča se sploh več ne slišimo. Kajti v hipu, ko pade prva psovka, se je prava debata končala. Vsi njeni udeleženci pač do konca zakrknejo v vernike in nihče sploh več ne posluša sogovornika. In Cankar je prekleto dobro vedel, da je z duhovniki in verniki nesmiselno razpravljati o teoloških vprašanjih.

Bi bilo lahko golo naključje, da živi Cankarjev trenutno najbolj predani kronist ravno Na klancu? Oziroma naj vprašam drugače: ste med dolgimi nočmi »požeruškega branja« tule v svoji sobici kdaj začutili njegovega duha?

Ne. Nikoli mi ni potrkal na okno, če me to sprašujete.

Ivan Cankar je bil eden največjih slovenskih filmarjev, le da je svoje filme snemal na papirju. Brez sence dvoma je bil eden slovenskih odkriteljev filma. Njegove vrstice so bile vrstice nekoga, ki filmsko čustvuje – čeprav je zelo možno, da sploh nikoli ni bil v kinu. 

In tudi vi se niste nikoli odpravili gor po klancu, da bi ga srečali?

V vseh šestnajstih letih, odkar živim tu, sem bil le dvakrat v njegovi hiši. Pa je samo nekaj korakov od moje. Ampak tam notri nimam kaj početi, saj na koncu koncev v njej skoraj ničesar ni. Njegovega duha bi po mojem prej našel v njegovem dunajskem kabinetu, ki me po opisih zelo spominja na losangeleško pisarno legendarnega detektiva Philipa Marlowa.

Filmska referenca seveda ni naključna. Če sem prav razumel, ste kot naš največji cineast v Cankarju uzrli tudi velikega filmarja?

Ivan Cankar je bil eden največjih slovenskih filmarjev, le da je svoje filme snemal na papirju. Brez sence dvoma je bil eden slovenskih odkriteljev filma. Njegove vrstice so bile vrstice nekoga, ki filmsko čustvuje – čeprav je zelo možno, da sploh nikoli ni bil v kinu. Bil je nekdo, ki je pisal z očmi. Težko boš našel avtorja, ki je tako obseden z velikimi plani človeškega obraza kot Cankar. In vedno točno veš, kje v prostoru je ta, ki ga gledaš. Njegovi teksti za povrh niso napisani, temveč zmontirani.

Še toliko bolj impresiven dosežek za nekoga, ki je ustvarjal v dobi rokopisov.

Tako je. To, kar je v svojih besedilih počel on, nima zveze z ničimer, kar se je v slovenski literaturi dogajalo pred njim. Bralce – Slovence! – je spremenil v gledalce. Dosegel je tak prelom z vsem prejšnjim, da zastane pamet. Našel je notranji film literature. Zaradi teh inovacij so ga sodobniki na polno razsuvali, čeprav povečini sploh niso znali ubesediti, kaj jih tako zelo moti. No, motili so jih ravno njegovi filmski mehanizmi, recimo lahkost prehajanja med prizori in celo dimenzijami zavesti. Kljub temu, da so ga njihove surove kritike postavile pred zid, je Cankar bralcu z besedami še naprej ustvarjal kino. In tudi zato njegove največje mojstrovine – predvsem razne povsem prezrte povesti in novele – brez vsake težave tekmujejo z največjimi deli takratne dunajske moderne. Da nam ga kljub temu v vsem tem času ni uspelo prodati nikamor, niti na Dunaj ne, je dejansko največji možni poraz slovenske literarne stroke.

Zelo zanimivo. A če vas vseeno skušam sprovocirati v človeško noto: če bi recimo danes zvečer srečali njegovega duha, kaj bi mu rekli?

Verjetno bi oba hkrati kriknila – in jadrno zbežala.

V eseju Ali bi bilo treba Cankarja sežgati? sem popisal razloge, zakaj je Cankar neznosnejši, kot je bil pred sto leti. Njegova duša je bila poleg vsemu drugemu odprta tudi številnim mračnostim. Mnogi njegovi teksti so danes neobjavljivi. Kolikokrat vendar v njih pobijajo pse! 

Ha ha, zakaj?

Ne vem, kaj bi z njim v živo počel. Ne zanima me kot oseba, temveč kot avtor. V živo je bil v resnici precej grozen.

Grozen?

V eseju Ali bi bilo treba Cankarja sežgati? sem popisal razloge, zakaj je Cankar neznosnejši, kot je bil pred sto leti. Njegova duša je bila poleg vsemu drugemu odprta tudi številnim mračnostim. Mnogi njegovi teksti so danes neobjavljivi. Kolikokrat vendar v njih pobijajo pse! Kar krši današnje prvo pravilo scenaristike, ki se glasi: »Pes ne sme nikoli umreti!« Ali pa njegovi opisi mučenja in trpinčenja osla in sove. In spolno trpinčenje otrok v Hiši Marije Pomočnice. Kubrickovo Lolito so reklamirali s sloganom Le kako jim je uspelo posneti tak film?! Hišo Marije Pomočnice pa bi lahko reklamirali z Le kako mu je uspelo objaviti tak roman?!

Hm, vi se duhu velikega zapeljivca torej ne bi pustili tako zlahka zapeljati?

Saj sem se mu! (Ponosno potežka sveže natisnjeno knjigo.) In tukaj je šeststo strani posledic tega zapeljevanja.