Sladkor v krvi ima ritem. Kakšna so nihanja, ki so znotraj normalnih vrednosti?

Krvni sladkor ima seveda dnevni ritem ne samo pri ljudeh, ampak tudi pri živalih in rastlinah. Tudi pri teh je namreč znano, da določeni sladkorji uravnavajo dnevni ritem po soncu in svetlobi, in nič drugače ni pri ljudeh. Sladkor je zaradi drugih hormonov (ne inzulina, temveč ščitničnih hormonov in hormonov nadledvične žleze) najvišji dopoldne in najnižji sredi noči, okoli druge ure. Normalno sladkor v krvi niha malo, le milimol ali dva. Pričakovana vrednost je tako od 3,5 mmol do 6,5 mmol/liter, kadar koli bi merili. Sladkorni bolnik je nekdo, pri katerem ga dvakrat izmerimo nad 10 mmol/liter, ali med testiranjem v laboratoriju ali pri domačem zdravniku. Veliko bolnikov ima mejne vrednosti, bodisi sladkor preveč zaniha (več kot 6,5 in manj kot 10 mmol/liter) bodisi je povišan le na tešče, test pa normalen. Tako bolniki kot ljudje z mejnimi vrednostmi bi morali imeti dieto. Malo povišan sladkor povzroči malo možgansko kap ali kaj drugega, kar potem močno obremeni bolnika in ga lahko spremeni v invalida. Z zdravim življenjem, idealno telesno težo, pravilno prehrano lahko v tretjini primerov preprečimo nastanek aktivne bolezni, tudi če smo k njej nagnjeni zaradi družinske obremenjenosti.



Kateri so dejavniki tveganja, ki pogosto povzročijo kronično bolezen?

Zdravo življenje in predvsem dovolj gibanja po finskih študijah lahko v 46 odstotkih preprečita nastanek aktivne bolezni, kar je, priznajmo, veliko. Največji problem pa ni prehrana, ampak premalo telesne aktivnosti in na splošno sedeče življenje. Poleg povečevanja telesne teže se sprožijo dejavniki, ki vodijo ne le v sladkorno bolezen, ampak v vse kronične bolezni – tako srčno-žilna obolenja kot tudi številnejša maligna obolenja, ki so povezana s presnovnim sindromom.



Ali je res, da se sladkorna bolezen tipa 1 običajno razvije v mladosti?

Podatek ne drži v celoti: sladkorna bolezen tipa 1 pomeni, da je nastala zaradi okvare (vnetja) trebušne slinavke in okvare možnosti izločanja hormona inzulina. To pomeni, da res večina bolnikov zboli že v mladosti: gre za avtoimunski proces in pretiran odgovor našega telesa na vnetje, ki se sproži na neki sprožilni dejavnik, lahko virusni ali imunološki. Bolezen je navadno hujša in bolj izražena, če zboli otrok, kot če zboli odrasel človek s tipom 1, pri katerem se ohrani vsaj nekaj funkcije trebušne slinavke in je potem bolezen laže vodljiva. Ob tem je treba dodati, da je otrok res bolj izpostavljen sladkorni bolezni, če poje ogromno sladkarij, saj te stalno »napadajo« trebušno slinavko in je nevarnost vnetja večja.

Koliko novih diabetikov odkrijete v Sloveniji vsako leto?

Točnega podatka nimam, posebno ne za tip 1. Tudi skupnega števila sladkornih bolnikov nimamo, register bolnikov že deset let ni aktiven, nima več skrbnika. V bolnišnici srečamo letno vsaj 120 novih bolnikov pa tudi kolegi pediatri poročajo o povečanem številu obolelih malčkov. Skupno je bilo pred 30 leti na primer 3,8 odstotka prebivalcev diabetikov v Sloveniji, danes pa jih je že skoraj 8,3 odstotka, posebno če upoštevamo starejše prebivalce, kjer je sladkornih bolnikov že vsaj 20 odstotkov.



Življenje s sladkorno boleznijo je lahko povsem normalno, vendar mora biti pravočasno odkrita in ustrezno vodena.

Začetek terapije je zdrav način življenja, kar sta zdrava prehrana in normalna aktivnost. Vsa zdravila, tako tablete kot hormoni (inzulin ali inkretinski hormoni), so le nadaljevanje in normalizacija presnove in sploh življenja. Ob urejenem stanju sladkorne bolezni bolnik nima omejitev glede dejavnosti, aktivnosti ali izletov in tudi možnost zapletov zaradi sladkorne bolezni je manjša, minimalna. Najpomembnejših je prvih deset let – če slabo začnemo, ne moremo pričakovati dobrega izhoda, škoda je bolj ali manj že narejena.

Katere so smernice zdravljenja sladkorne bolezni?

Slovenija ima kot ena redkih evropskih držav izdelan nacionalni načrt in strategijo zdravljenja sladkorne bolezni. Papir je torej v redu, a zaplete se pri izvedbi. Pomembno je, da se vsi zavedamo, da že ob najmanjšem signalu bolezni (ali povišan krvni pritisk, ali sladkor, ali povišane maščobe) reagiramo in začnemo zdravo živeti, spremenimo svoje navade, povečamo aktivnosti, smo pozorni na prehrano in tako naprej. Lahko drug drugega opozarjamo, spodbujamo in – navadno – skupaj dosežemo več.