Kakšno je vaše mnenje o fenomenu hitrega kvarjenja tehnike?

Ja, programirano kvarjenje je del posla. Če se nič ne bi kvarilo, bi se razvoj ustavil. Zadeve se morajo kvariti, pa kakor koli nam to ni všeč.

Deset odstotkov ljudi danes naredi vse, kar potrebujemo, preostalo so igračke. A še vedno bolje igračke kot tanki. 

Ali je mogoče, da proizvajalci v želji po čim večjem zaslužku uporabljajo netrpežne materiale in najcenejše surovine oziroma namerno vprogramirajo določeno napako, ki napravo pokvari le malce po izteku garancije?

Seveda je, in to se ve. Denimo, plastika za hladilnike, ki jo vgrajujejo proizvajalci programirano, oslabi in prej ali slej poči čez nekaj let. In je precej dražja od trpežne plastike. Poleg tega, če že o tem pišete, vam je verjetno znan »najbolj neetičen projekt« izpred petdesetih let in več, ki ga je naročil Philips. Najboljše znanstvenike je najel, da so razvili žarnico, ki je po določenem času pregorela. Prej so držale predolgo.



Aha, šest let je od tega, ko sem za revijo Onaplus obiskala ljubeznivi sestri v Kozani. V njuni hiši je svetila žarnica spoštljive starosti. Privili so jo na začetku 30. let prejšnjega stoletja, hranili sta račun za porabljeno električno energijo iz leta 1933. A vrniva se v vsakdan: kakšno iluzijo nam daje kopičenje vedno novih tehnologij?

V glavnem nepotrebno. Je pa dejstvo, da se zato kakovost življenja – ne vsem in ne vedno, a vendarle! – in življenjska doba višata. Deset odstotkov ljudi danes naredi vse, kar potrebujemo, preostalo so igračke. A še vedno bolje igračke kot tanki.

Meni se vampirska in moralno izprijena politika in uničujoča birokracija zdita bistveno večja grožnja od korporacij. 

Ali se potrošniki sploh zavedamo, za kaj v resnici porabljamo svoj denar? Nam je sploh mar, da na naš račun bogatijo korporacije, ki so v želji po čim večjem dobičku prestavile delovna mesta v tretji svet, brezvestno rudarijo, uničujejo gozdove, plenijo vodo itn.?

Seveda se ne zavedamo, ampak kdo nas sili, da kupimo telefon, katerega 90 odstotkov funkcij ne potrebujemo. V nasprotju z RTV-prispevkom, ki pa ga res moram plačati. Meni se vampirska in moralno izprijena politika in uničujoča birokracija zdita bistveno večja grožnja od korporacij.



Pa vendar, prepričujejo nas, da smo potrošniki tisti, ki bi morali kupovati aparate, ki niso proizvedeni po najnižjih standardih in imajo po možnosti dolgo tovarniško garancijo, ter tako skušamo zajeziti množično proizvodnjo in hitro pokvarljivost. Pa smo pripravljeni sploh kaj narediti, saj to najbrž pomeni stopiti iz cone lastnega udobja?

Poglejte, kaj je glavno merilo nakupa za večino ljudi, pa vam bo takoj jasno, kam pes taco moli. Za kakovostna podjetja je zelo omejen prostor na trgu, ker malo ljudi potrebuje zelo kakovostne izdelke.