Maja, 21 let
Ura je pet popoldne. Običajna avgustovska nedelja. Vročina že rahlo popušča in počasi se bom odpravila na pokopališče. Saj pridem peš, brez skrbi. Tako ali tako moram prevetriti misli. Eno leto je že, odkar te ni. Ti prinesem rože? Eh, uvele bodo po poti. Pridem sama, brez vsega.
Sem že tu. Kako je vroče! Če bi vedela, da je takšna vročina, bi šla še kasneje. Ali pa zjutraj. Takrat bi me bila najbolj vesela, jutra so ti bila ljuba, vem. A zjutraj nikakor nisem bila v pravem stanju. Glavobol ni in ni popustil. Včeraj je bila naporna noč. S Tadejem sva pošteno zažurala. Všeč bi ti bil, če bi zamižala na eno oko. Kar vidim, kako bi mi pridigala o njegovem pitju in ostalih razvadah. Jaz pa rabim ob sebi nekoga, ob katerem sem lahko sproščena in si dam duška. Ljubezen je slepa, pravijo. A ni tako, mami? Nekdo je sicer mnenja, da nam predstavlja le pogubo. Vsak dan skozi okno gledam grafit »Ljubezen nam je vsem v pogubo« na bivši tekstilni tovarni nasproti naše hiše. Enkrat bom kupila sprej in ga odstranila. Kakšna poguba neki!  

Maja, 22 let
Živjo, mamica! A čutiš to mojo otožnost? Čutiš, kako bi se ti najraje prikradla v naročje in zajokala? »Ah, punčka moja,« bi mi rekla in za kratek čas bi bil svet spet lep in mavričen. S Tadejem sva se močno sprla. Marsikaj si očitava. Jaz njemu pijačo, on meni zategnjenost. Jaz njemu neresnost, on meni dolgočasnost. Danes zjutraj pa me je presenetilo še nekaj drugega. Babica boš. Kako bom zmogla? Nisem pripravljena, mami. Nujno rabim tebe in tvoje nasvete. Zdi se mi, kot da se mi svet podira. Drevesa padajo čisto pred menoj, jaz pa ne morem storiti ničesar. Niti za sekundo ne morem ustaviti te katastrofe. Oh, mami … Grafit ima prav. Pa še kakšne čudežne moči tudi. Vsak dan seva skozi okno v naše stanovanje. Gotovo mi je on prinesel to pogubo. 

Maja, 25 let, s hčerkico Ano, 2 leti
»Ana, pusti to. Pridi k meni. Boš sama dala rožice v vazo? Ti pomagam?« Živjo, mami. »Živjo, babi Lasta.« Smejala bi se. Veš, kako prikupna je, ko izgovori tvoje ime. Vlasta Lasta. »Povej babici, da si sama nabrala šopek.« »Ja, sama, čisto sama. Skolaj bi padla po hlibu.«
A kje je Tadej? Danes ne bi o tem, mami. Tako lep dan je. Zakaj bi ga pokvarili? Samo to bom rekla: ljubezen nam je res vsem v pogubo. Razmišljam, da bi grafit poslikala in slike izobesila po vsem stanovanju. Fino bi se ujele z družinsko klimo, v kateri živimo. 

Maja, 30 let
Slabo sem videti, kajne? Vem. Utrujena sem, mami. Utrujena od življenja. Ne zmorem več. Dva otroka, služba, hiša in odsoten mož, ki rajši kot mene pogleda v kozarec. Da pregloboko, verjetno ni treba poudarjati. Mislim, da me vara. Kako previdno sem to izrekla. Le kaj se slepim! Vem, da ima drugo. Zdaj bi bil že čas, da mi rečeš: »Saj sem ti rekla.« Poguba, ti pravim, ta ljubezen. Poguba, da ni večje. 

Maja, 31 let
Danes ne zmorem, mami. Samo zjokat sem se prišla. Boš ujela moje solze? Se greva solze lovit? Se spomniš? Solze so mi tekle po licih, ti pa si jih lovila in lovila. Prav vsako si ujela in jo shranila v posebno čašo. »Iz teh solz nastanejo čudovite stvari, Maja. Le polni čašo, le jokaj, punčka moja,« si mi prigovarjala. Danes potrebujem samo to, mami. Da polniš čašo. Upam, da imaš na zalogi ta veliko, velikost XXL. 

Maja, 32 let
Živjo, mami. Evo, malo travniških rož zate. Vesela bi jih bila. Se spomniš, kako sva skupaj vrtnarili na vikendu? Kako rada sem brkljala po zemlji in ti pomagala. In kako sva potem z veseljem opazovali pridelek in rože. Se mi zdi, da sem v vseh teh letih povsem pozabila na stvari, ki me veselijo. Prejšnji teden sem se po dolgem času odpravila na vikend. Kako je vse zanemarjeno! Kar sram me je in sploh si ne upam pomisliti, kakšen bi bil tvoj odziv. Malo sem porezala grmičevje, se razgledala naokoli in samo bila. Sama s sabo, v naravi. Moram reči, da je bilo prav lepo. Večkrat bom to počela. Saj res, nekdo je preuredil grafit. Dodal je zlomljeno srce. Nisem bila jaz, čeprav bi se skladalo z mojim stanjem. Tadej je včeraj prišel še po zadnje stvari. Napeto je bilo, a vem, da bo vse v redu. 

Maja, 33 let
O, mami, mami, danes prihajam cela vzhičena. Prinašam ti slike. Poglej, kako lepo je na tvojem vikendu. Koliba je preurejena, vrt lep, da bi nam ga bila celo teta Boža nevoščljiva. Skoraj vsak dan po službi se odpravim tja, včasih se mi pridružita še otroka. Naberemo solato, paradižnik, si naredimo večerjo in uživamo. Na trenutke se mi zazdi, da sediš prav poleg in nas opazuješ. Je lepo, kajne? Samim nam ne bi uspelo. Sosednji vikendaš, Matej, nam je veliko pomagal. Tadej nam pa nagaja. Hodi na vikend, uničuje stvari. Zadnjič sem čisto znorela. Kako si drzne? Vse sem mu zmetala v obraz. Kot da sama sebe ne poznam, mami. Od kod toliko gneva? Pa sem že mislila, da sem to pustila za sabo. Mislim, da sta se me še otroka ustrašila, kar je zadnje na mojem seznamu želja. 

Maja, 34 let
Mami, odločila sem se. Ne želim, da me v življenju vodijo zamere. Ne želim, da me vodijo ego, jeza, sovraštvo. Včeraj sem bila pri Tadeju. Tako, z odprtim srcem sem šla k njemu. Nič ga nisem napadala. Želela sem si iskrenega pogovora z njim. Ne boš verjela, da nama je kar nekako uspelo. Domov sem odšla pomirjena. Vse se je zgodilo tako, kot se mora. A od zdaj naprej sem sama svoj gospodar. Bolj bom skrbela zase, z ljubeznijo, kot nikoli nisem znala. Ponosna bi bila name, mami. 

Maja, 35 let
Uspelo mi je! Zmešalo se mi je, mami. To je pravi vandalizem. Veš, kaj sem storila? Poslušaj. Šla sem v trgovino z izdelki za ustvarjanje in rekla, da rabim sprej.
»Kakšen sprej, gospa?«
»Takšnega, s katerim rišejo grafite,« odgovorim. Prodajalka me začudeno pogleda, pa hitro dodam: »Nekaj se nam je na vikendu okrušila zunanja stena, pa bi za silo kar malo posprejali, da ne bo tako očitno.«
Še Matej se je na ves glas smejal, ko sem mu razlagala, kako sem se ponoči izmuznila iz stanovanja, si nadela jopico s kapuco in naredila konec pogubi. Sedaj imam končno lep pogled skozi okno. Ljubezen nam je vsem rešitev. Rada te imam, mami.