Kolesarke odkrito o »nadlogah« na cesti

Conradijeva je namreč ustanoviteljica kolesarskega društva Slovenske Specialkarke, katerega število članic iz tedna v teden raste. Trenutno že skoraj sto žensk skupaj kolesari na cestnih dirkalnih kolesih, po domače specialkah, kar je za tako specifično kolo izjemen podatek. »Ženske se povezujemo v skupine in kolesarimo skupaj. Tako kolesarjenje postaja tudi druženje, kar je pri moških že precej uveljavljena navada v obliki kolesarskih rund,« pojasnjuje Štajerka, ki živi v Ljubljani, sicer doktorica fizike in mlada mamica, ki vsako minuto prostega časa preživi na kolesu, nekoč pa je resno kolesarila tudi za profesionalno žensko ekipo.

»Ženska družba na kolesu je sicer malce drugačna od moške,« pripoveduje o kolesarjenju s fanti in dodaja: »Včasih nas res morajo počakati na klancu, pa vendar smo na kolesu lepše od njih, kar daje takšnemu kolesarjenju poseben čar (smeh). Po drugi strani pa, če kolesarite s partnerjem, je to prijetno-koristen skupni hobi. Ker kolesarji na kolesu preživimo kar precejšnji odstotek svojega prostega časa, vam bo takšno skupno preživljanje uric prihranilo prenekatero minuto slabe volje. Usklajevanje z otroki je v tem primeru sicer malce težje, ampak vse je stvar dogovora, še posebej če sta v družini kolesarja oba in razumeta to potrebo.«

Marjetka Conradi: »Kolesarke matere si nadvse želimo prenesti ljubezen do kolesarjenja tudi na svoje otroke. Učimo jih varnega kolesarjenja in čakamo dan, ko nas bo otrok prehitel v prvi klanec. Takrat bomo vedele, da je naše delo končano in dobro opravljeno. Rojena bo nova kolesarka oziroma kolesar.«

Mateja iz Želimelj, mati dveh otrok, si je prvo specialko kupila za 40. rojstni dan. »S svojim zadovoljstvom sem za kolesarjenje takoj navdušila še partnerja in prijatelje, s katerimi gremo pogosto na kakšen izlet. Glede na to, da mi kolo zelo veliko pomeni, vsak prosti trenutek izkoristim za kak krog. Posledično se je izboljšala tudi moja forma, moj partner pa si je, da bi mi lažje sledil, letos omislil e-kolo oziroma hibridno specialko.«

Brez hlačk? Točno tako 

»Čeprav je najpomembnejše, da se med kolesarjenjem počutimo udobno, si kolesarke vendarle želimo tudi to, da bi bile videti dobro. Ženska narava. pač. Da se spodnjice pod kolesarskimi hlačami ne nosijo, smo se že naučile, pa vendar me še vedno vsakič znova preseneti, da nekatere trmasto vztrajajo pri tem. Naj povem še enkrat: to ni pomembno le z estetskega vidika, ampak tudi z zdravstvenega. In prav je, da poudarimo, da smo tudi na kolesu ženske. Kako lično je videti, če tudi med kolesarjenjem uporabljamo make up! Z izbiro športne kozmetike bodo trepalnice lahkotno plapolale tudi v najbolj peklenskih razmerah, tako da se bomo tudi po stotih prevoženih kilometrih lahko samozavestno in prešerno nasmehnile mimovozečemu kolesarju.«

Čelada vse uniči, mar ne? Tako vsaj meni marsikatera dama. »Čelada je nujna in ne, v njej nismo videti kot vesoljke. Že zdavnaj so začeli delati ženske čelade, ki so seveda veliko lepše od moških,« v smehu odgovori Conradijeva. Proizvajalci na žensko dušo pihajo tudi z oprijetimi dresi in majicami ter vse bolj tudi z najpomembnejšim – izdelavo koles s specifikam ženskega telesa prilagojeno geometrijo.

Nočna mora

In česa se kolesarke bojijo? »Naša nočna mora so okvare in snemanje zadnjega kolesa. Sama sem se odločila, da se za menjavo zračnice izšolam kar doma, vse z namenom, da bi se na kolesu počutila malo bolj suvereno. S kolesa sem tako snela sprednje kolo – zadnjega si seveda nisem upala, saj nisem bila prepričana, če bi ga sploh znala vstaviti nazaj –, spustila zrak iz brezhibne zračnice, zavihala rokave in se lotila dela. O tem, koliko časa sem prvič porabila za vse skupaj, ne bomo izgubljali besed. Pomembno je le, da se mi je domači preizkus obrestoval in je pripomogel k moji samozavesti na kolesu,« se spominja Marjetka Conradi, ki med stvarmi, s katerimi se kolesarke ne ukvarjajo s prevelikim navdušenjem, omenja tudi prevoz kolesa z avtomobilom.

Po eni strani namreč kolesa nerade razstavljajo, da bi jih tako spravile v notranjost vozila, po drugi pa so za manjše in šibkejše kolesarke tudi strešni nosilci nepraktični. Kolo namreč težje dvignejo na streho, še posebej če gre za gorska ali treking kolesa, ki so občutno težja od specialk, da e-koles, ki jih je vse več, sploh ne omenjamo. Za ženske najpriročnejša rešitev so prtljažni nosilci, ki se montirajo na kljuko avtomobila. Njihova uporaba je tako enostavna kot uporaba strešnih nosilcev, le da gre vse skupaj hitreje in za žensko telo prijazneje. Poleg tega je tudi vožnja s takimi nosilci lahko hitrejša in tišja, poraba goriva pa je manjša. Na kaj pa je vendarle treba paziti in kako enostavno montirati kolesa tudi na strešne nosilce? Preverite v videu spodaj – z ženske perspektive.

In kako je s prevozom koles v prtljažniku? Idealna je kombinacija vreče za kolo in sistema posamično odstranljivih sedežev VarioFlex, kakršno ponuja denimo Škodin SUV-model Karoq. Kako preprosto je to, si lahko ogledate v videu spodaj.

Zakaj sploh na kolo?

»Največ žensk se za rekreativno kolesarjenje odloča po 20. letu. Veliko se jih odloči za kolo, ker kolesari njihov partner, nekaj jih je prepričala najboljša prijateljica, nekaj pa je takšnih, ki so preprosto pripravljene poskusiti kaj novega,« ocenjuje Conradijeva. Pa še en motiv je precej pogost. Teja iz Domžal, mati dveh osnovnošolcev, je denimo začela kolesariti predvsem zato, ker je mislila, da bo tako hitreje shujšala. A na začetku je tehtnica kazala še več, ker je pridobila mišice. Kratkoročno se s kolesarjenjem res ne da shujšati, na daljši rok pa precej. Teja pravi, da je v treh sezonah shujšala deset kilogramov. Ti so se resda topili po gramih, vendar jo je že po nekaj vožnjah kolesarjenje povsem prevzelo. Kolo se je iz njene shujševalne naprave spremenilo v sredstvo za doseganje najboljšega počutja.

Varnost vedno na prvem mestu

»Čeprav nerada, moram omeniti, da z naraščanjem števila kolesark in kolesarjev na cesti narašča tudi število do kolesarjev nestrpnih voznikov avtomobilov. To je žal dejstvo, ki ga je treba vzeti v zakup in ga ozavestiti. Zavedati se moramo, da smo na cesti šibkejši člen. To pomeni, da je včasih pametno zmanjšati hitrost, čeprav imamo prednost pred avtomobili, pri zavijanju pa je bolje dvakrat preveriti, ali je res varno. Na srečo statistični podatki kažejo, da je število kolesarskih nesreč še vedno majhno in nikakor ne preseže pozitivnih učinkov, ki jih sicer prinaša kolesarjenje. Največ bomo torej za svojo varnost naredile kar same z dovolj previdnosti, upoštevanjem cestnoprometnih predpisov in izbiro manj prometnih cest,« poziva kolesarke Marjetka Conradi.

Sama se v službo ne vozi s kolesom. Tudi druge ženske se kolesarjenju marsikdaj izognejo, pogosto tudi zato, ker jih je strah, da si bodo uničile pričesko, se prepotile, umazale ... Nič pa ne ustavi oblikovalke Petre iz Medvod, ki v prostem času bolj redko sede na kolo, zato pa samo do službe in nazaj domov v enem letu – kadar je le mogoče – prekolesari kar dobrih pet tisoč kilometrov, in to po 22 kilometrov v eno smer. Pa vi?