Leta 1967 je Kathrine Switzer postala prva ženska, ki je s svojo startno številko tekla na prestižnem bostonskem maratonu. Od leta 1897 je bil to namreč tipično moški športni dogodek. Na maraton se je prijavila z inicialkami. K. V. Switzer. Nihče se ni vprašal, katerega spola je. Nihče tudi ni vedel, da se bo vpisala v zgodovino in začela revolucijo, ki še vedno traja. Tistega dne je tekla s trenerjem Arniejem in fantom Tomom, igralcem ragbija. Moški so tekli mimo in vzneseno vpili: »Punca, punca!« Nenadoma se je pred njimi pojavil tovornjak z organizatorji tekme. Eden med njimi je bil žilav gospod z imenom Jock Semple. V nekem trenutku je skočil s tovornjaka in stekel h Kathrine, jo porinil ter zavpil: »Za vraga, izgini z moje tekme in mi vrni številko!« Segel je k njej, da bi ji jo strgal s telesa, njegov obraz je bil, mi pove Kathrine, grozljiv. Bila je šokirana, prestrašena. Naslednji hip ga je njen fant tako močno sunil stran, da je kar poletel. Ravno pred novinarskimi kamerami.


Kar naenkrat je vse potihnilo. Sneg je začel padati. Kathrine se je obrnila k trenerju, odločena, da tekmo konča tudi po kolenih, če bo treba. »Nihče ne verjame, da zmorem,« si je rekla. Takrat je spoznala, je povedala, da če ne pride do cilja, bodo res mislili, da ženske ne zmorejo, da niso sposobne. Dvainštirideset kilometrov je pretekla v 4 urah in 20 minutah. Tekma ji je spremenila življenje. V hipu je postala medijska zvezda, tudi ona presenečena nad dejstvom, da bo njeno dejanje spremenilo ženski šport. In res ga je. Pet let pozneje je bilo z velikimi napori ženskam omogočeno, da se udeležijo bostonskega maratona. Switzerjeva je postala aktivistka za tekačice in uspešna lobistka za uvrstitev ženskega maratona na olimpijske igre. Znana je tudi kot pisateljica. Svoje spomine je napisala v knjigi Marathon Woman, ki je izšla na 40. obletnico njenega zgodovinskega teka. Je tudi zmagovalka newyorškega maratona leta 1974 in prejemnica emmyja za televizijsko komentiranje. Pri svojih 65 se še vedno kvalificira za bostonski maraton. Njena startna številka 261 je danes talisman za mnogo žensk, ki si s tekom spreminjajo življenje.




Veliko ljudi gleda na vaš uspeh zelo romantično. Tekli ste v množici, fant vas je vzel v bran, prišli ste do cilja, postali ste »prva« maratonka. Ampak ni bilo vse tako zelo rožnato, ne?
Ravno zato sem napisala knjigo, da bi povedala resnico. Ne samo o tem, kako sem garala, temveč tudi, kako vztrajna sem bila vseskozi. Ženske bi morale dojeti, da so mnogo bolj sposobne, kot si mislijo. In če so pripravljene garati, potem lahko naredijo čuda. Naprej moraš narediti kaj težkega, da se lahko naslednjič lotiš še težjega. Kot da bi delal klet. Vsaka opeka naredi hišo močnejšo. V knjigi pišem o tem, da imamo vsi kdaj pa kdaj težave. Strto srce, slab zakon, zoprnega šefa... Morda imamo zahtevno delo, veliko odgovornosti, finančne težave... Rada bi povedala ljudem, kako je, če vsako jutro vstaneš ob zori. Ker imaš cilj, da bi bil res dober.

Ko ste povedali svojemu fantu (pozneje možu), da boste pretekli maraton, se je odločil, da se vam pridruži. Ragbist, ki nikoli ni pretekel več kot dveh kilometrov.
Saj poznate zgodbo, kako je odrinil uradnike, da sem lahko tekla naprej... Na bostonski maraton se je res prijavil samo zato, ker je bil prepričan, da če lahko teče ena punčara, potem to res ne bi smel biti noben problem. Seveda nikoli ni dovolj treniral za tak podvig. Neverjetno je, kako danes živimo v čisto drugem zgodovinskem času. Danes moškim še na pamet ne bi prišlo, da bi pomislili, da ženske ne bi mogle biti tekačice. Leta pozneje, ko sva se že ločila, je neki dan prišel k meni in mi zaupal, da preprosto ni vedel, da so ženske lahko tako dobre. (Smeh.) Zanj je bilo to pravo prebujenje.


A ko je takrat davno rekel, da če bom jaz pretekla teh 42 kilometrov, jih bo menda lahko tudi on, sem vedela, da nima pojma. (Smeh.) Maraton je edina stvar, ki jo sicer lahko opravi vsak, a mora trenirati. Ne pretečeš ga, če ne treniraš. Tako preprosto je. Eno je napisati članek za časopis, nekaj povsem drugega pa knjigo. Včasih lahko delaš več noči, da končaš prispevek za časopis, a knjige v enem koncu tedna pač ne moreš napisati pa pika.

Nekoč ste spoznali žensko, ki je imela tetovirano številko 261. Do takrat si niste mislili, ste mi povedali pred intervjujem, da je ravno ta številka toliko ženskam pomenila vzpodbudo, je malodane kot molek, ki ga nosiš okoli vratu, ko si pred težko preizkušnjo. Takrat se vam je porodila ideja, da bi naredili tudi svojo linijo nakita. Bolje, da nosijo zapestnico s številko, kot pa da se trajno porišejo, ne?
Res sem si zaželela ljudem dati neke vrste talisman, ker je v njih toliko čarovnije. Ljudje se velikokrat okrasijo z rečmi, ki jim dajejo moč. Moje okraske za superge preprosto moraš imeti, preden greš na svoj prvi maraton. (Se nasmehne in mi nogo – v supergi, na kateri je okrogel obesek s številko 261 – malodane pomoli v naročje.) Ljudje so neverjetno vraževerni. Tek pa... Na začetku se še zavedala nisem, kako neustrašno te lahko naredi, koliko samospoštovanja ti podari...
Včasih sem delala do poznih ur, a sem vseeno zgodaj vstala, da sem tekla. Z vsakim pretečenim kilometrom sem postala bolj neustrašna, četudi sem v New Yorku velikokrat tekla po precej nevarnih delih mesta. Bila sem pozorna, bila sem previdna, a v srcu neustrašna. Še danes sem, ko pridem do startne črte, nemirna, a nikoli prestrašena. Vse to, kar mi je dal tek, sem pozneje s pridom uporabljala v poslu, ker sem to svojo neustrašnost prenesla tudi na sestanke in na predavanja pred množicami. V družbi moških se nikoli nisem počutila ustrahovano. Vedela sem, da je to od teka. A tista ženska, ki je imela tatu... Mislila sem si: ah, ta številka je postala večja od mene. Obenem pa sem presenečena nad tem, kako se na različnih koncih sveta dogajajo podobne stvari. Piše mi ženska iz Washingtona, druga iz Nemčije, tretja iz Tokia. In vse povedo, da jim številka 261 daje moč.

Ko ste kot mladenka tekli v svojem okolišu, so sosedje spraševali vašo mamo, ali je z vami vse v redu, mar ne? Smešna reč.
Ko sem bila deklica in tekala po mestu, je bila soseska strašansko zaskrbljena, res je. Vprašanje, s katerim so se največ ukvarjali, je bilo, od česa bežim. Mlekar je bil še prav posebno iz sebe. (Smeh.) In mama je vsem potrpežljivo razlagala, da je z mano vse v redu. Splošno sprejemljiv pa je tek za ženske postal pred točno 40 leti. Zato je letošnje leto tako izjemno pomembno. Letos se odvija 40. obletnica, odkar je ženskam dovoljeno, da tečejo maraton! Ko sem ga pretekla prvič, bilo je leto 1967, mu je sledilo pet let težaškega dela. Garala sem, da bi nam, ženskam, dovolili, da bostonski maraton pretečemo tudi uradno. Pa so nam prigovarjali, da si tega ne smemo dovoliti, ker da nam bo izpadla maternica, ne bomo mogle imeti otrok, ker se bomo spremenile v moške... Ti neumni miti... Pa smo kar tekle, vsako leto postajale boljše in tudi mediji so stopili na našo stran. Med nami so začeli opažati povsem »normalne« matere, žene... Potem so se sestali še zdravniki in strokovno dognali, da lahko tečemo. Končno so popustili in leta 1972 so uradno omogočili bostonski maraton tudi ženskam.
Letos, pred nekaj tedni, so prav tam pripravili posebno srečanje; zbrali so vseh šest žensk, ki smo takrat na prvem, tudi ženskam uradno omogočenem maratonu dosegle potrebni kvalifikacijski čas. Bilo je res lepo. In še vedno smo fit, še vedno smo luštne. (Smeh.)
Da, to leto je res prelomno. S tem ko so ženske lahko tekle na maratonu, se je usul plaz: če ženska lahko preteče 42 kilometrov, potem lahko naredi vse, so začeli govoriti. Kajti leta 1972 je bil maraton res nekaj najtežjega, česar se ženska lahko loti. Kmalu zatem se je neko podjetje odločilo lansirati ženski izdelek tako, da je organiziralo tek samo za ženske. Seveda smo bile navdušene! V ZDA pa je bilo to še prav posebno pomembno, ker je to pomenilo tudi amandma k ameriški ustavi, ki je ustoličil enakost v izobraževanju in športu. Tega prej ni bilo.



Četudi si danes redko kdo upa reči, da se ženska česa ne more lotiti, ker naj bi bila šibka, prihajajo v ospredje nadvse zanimivi rezultati: ženske briljirajo na daljših progah. Kaj se dogaja? Psihologi pravijo, da gredo zasluge njeni vztrajnosti, vzdržljivosti...
O tem v svoji knjigi veliko pišem. Najboljša maratonka ne bo nikoli hitrejša od najboljšega maratonca. Presegla ga ne bo niti na razdalji 50 kilometrov, a na tekih, daljših od 150 kilometrov, v ZDA že premagujejo moške. Spoznavamo, da daljša ko je tekma, več dni ko traja, bolj blestijo ženske. Za to obstaja več teorij. Razumeti morate, da moški šport obstaja že 3000 let, ženski pa le zadnjih 100. Šele dojemamo, kaj zmoremo. Za moške pa že vemo; so superiorni v hitrosti, eksplozivnosti, moči. Ženske so boljše v fleksibilnosti, uravnoteženosti, vzdržljivosti. Zakaj? V telesu imajo več maščob. To je njihov glavni vir goriva. Še tako vitka dekleta imajo več maščobe kot moški. Ko na daljših progah porabiš vso rezervo glikogena in ne moreš več, pride v ospredje tisto, česar si se naučila na daljših treningih. In sicer, da na določeni točki telo začne kuriti maščobe v telesu. Najprej je to boleč proces, potem pa se telo navadi. Tukaj smo ženske odlične. Ne pozabimo tudi na psihološki vidik. Tudi ko smo zelo utrujene, zmoremo misliti, uporabljati logiko. Moški so mi velikokrat rekli, da na tekmah, ki trajajo šest dni, recimo, in je moštvo sestavljeno iz treh žensk in treh moških, moški del potiska skupino naprej prve tri dni, zadnje tri, da sploh lahko pridejo na cilj, pa vodstvo prevzamejo ženske, ker oni preprosto ne zmorejo več logično premišljevati. Ko sem slišala to zgodbo, me je popadel smeh. V trenutku mi je namreč pred oči prišla podoba mame s šestimi kričečimi otroki, ki vsak dan kaj hočejo, ona pa jih vseeno ohrani pri življenju. (Smeh.) To je dokaz, da smo sposobne razmišljati pod hudim stresom. Neki znanec pa mi je priznal, da je bila ženska tista, ki je šesti dan vzdržljivostne tekme v roke vzela kompas in jih usmerila na pravo pot. Fantje preprosto niso mogli več, imeli so povsem prazno glavo.
Današnja generacija mladih žensk bo soustvarila športe, ki jih ta hip sploh še ne poznamo, ki si jih niti predstavljati ne moremo. Kdo bi si mislil, da bo triatlon postal olimpijska disciplina. Včasih je bila to malodane gostilniška zabava, ko so se fantje med sabo prepirali, kdo je boljši. Pa je tekač rekel, da je boljši od kolesarja, kolesar je vztrajal, da je trpežnejši od plavalca, itd. (Smeh.) Morda bomo ustvarili šport, ki bo pisan na kožo ženskim sposobnostim.
Pravkar sem v Pragi predavala več kot sto organizatorjem tekaških tekem iz vsega sveta in želela sem, da si predstavljajo, da moški tečejo na maratonu že 2500 let, ženske pa le 28 (če štejemo leta, odkar je maraton olimpijska disciplina tudi zanje). Kakšna bo torej prihodnost? Naj se vaša domišljija razživi! Še vedno sodelujem v revoluciji, ki sem jo pomagala ustvariti! Še vedno tečem maratone. Obenem pa danes rušimo tudi meje staranja. Včasih je bilo tako, da se starejši ljudje niso ukvarjali s športom. Pričakovalo se je, da so se pri določenih letih umirili, upočasnili... Danes pa vidim ženske, stare 75 let, ki pridejo k meni in mi povejo, da so pravkar začele teči. In veste kaj, odlično jim gre! Morda imajo staro telo, ampak njihove noge so mlade! Ker jih nikoli niso zares uporabljale. (Smeh.) Ženske nedvomno presegamo meje.


Ženske smo lahko, kar hočemo biti. Zakaj bi pri ženskih športih morale nositi moška oblačila? Meša se mi, ko vidim košarkarice. Kakšne grozne cunje! Čudovite se mi recimo zdijo odbojkarice na mivki. Tako svobodne, tako ženstvene!



Danes ste vzornica mnogo posameznicam, ki si želijo spremeniti življenje. Kako pa je bilo, ko ste se ga lotili vi? Ste imeli vzornico?
Zelo mi je bila všeč Margot Fontaine. Predvsem zato, ker je težke stvari delala tako, da so bile videti preproste. Lepa je bila. Ravno zaradi tega sem si prizadevala, da bi tudi jaz spremenila videz tekačice. Vedno sem bila malce naličena, v laseh imela trak... Mi je pač bilo pomembno. Preostali moji vzorniki so bili v glavnem moški. Trener me je zelo vzpodbujal, na primer. Name pa je posredno vplival tudi Emil Zátopek, ki je bil vedno pripravljen na to, da trening boli.

Lepi, mladi, v kratkem krilcu. Ni čudno, da so se za vami obračale glave, ko ste se udeleževali tekaških prireditev.
Želela sem si, da bi bila videti lepa, kajti podobe atletinj so bile takrat res zelo možate. Preostalim ženskam sem želela pokazati, da si lahko feminilna, vedno in povsod. Veliko žensk je mislilo, da se bodo, če se bodo začele ukvarjati s športom, spremenile v moške. Tekaško krilce sem »izumila« zato, ker nisem želela teči v moških hlačah. Pa so mi feministke rekle, da se bratim z moškim esteblišmentom. Joj, kakšna neumnost! Ženske smo lahko, kar hočemo biti. Zakaj bi pri ženskih športih morale nositi moška oblačila? Meša se mi, ko vidim košarkarice. Kakšne grozne cunje! Čudovite se mi recimo zdijo odbojkarice na mivki. Tako svobodne, tako ženstvene! Včasih mi je bilo neznansko smešno, ko so se začele pojavljati ženske tekme in je bilo vse v rožnatem. Zdaj pa... Naj bo! Tudi rožnato, če je treba. Lahko smo, kar hočemo biti, in to mi je strašansko všeč.