Letos bo 13 let, kar sem prvič prišla v stik z Indijo. Bolj ko razmišljam, bolj se mi dozdeva, kako lepo so bile napeljane vse te čarobne niti, in kako zelo sem vesela in hvaležna, da sem slišala svoje srce. Da sem se poslušala in kljub vsemu vztrajala ter se skoraj na slepo predajala toku življenja, ki mi je bilo popolnoma neznano. Skregano z načinom, ki ga živimo tu, kjer sem rojena. Popolnoma skregano z logiko mojih staršev. Moje življenje v Indiji za njihove pojme namreč ni »normalno«. Sama pa se ubadam z mislijo, kaj sploh pomeni »normalno« življenje? Kaj ni bit življenja biti srečen? Tudi ljudje, ki so mi prihajali naproti, so k meni prišli z namenom. Sama verjamem, da me je Indija klicala k sebi. Na različne načine. Klicala me je, da se vrnem nazaj. Tja, kjer je moja duša doma.



Pred odpravo v Indijo nisem še nikoli potovala. Zaposlovali so me študij in tudi po tri študentska dela, tako da me raziskovanje novih nepozabnih dežel niti ni mikalo. Kljub temu pa se spominjam, da sva z očetom v otroštvu kdaj pa kdaj na televiziji skupaj gledala program Discovery in se čudila, kaj vse je tam zunaj. Vse se mi je zdelo tako ... nedosegljivo. Čarobno!

Za diplomo so mi nato starši podarili denar, s katerim naj bi si kupila avto. Twinga. Vendar jaz takrat nisem potrebovala avta. Klicala me je Ona. Tako zelo močno, da sploh nisem razmišljala o čem drugem. Brez vedenja, kam ali s kom, sem pobrskala po spletu in se zelo hitro odločila. V Indijo grem s Šerugo! Sveža diploma v žepu, sveža ljubezen in praznovanje 25. rojstnega dne v Indiji. Krasno! 


*Erika Felicijan se je v Indijo prvič podala pred 13 leti. Tam je spoznala moža Indijca, s katerim si je ustvarila družino, skupaj s sinkom pa danes živijo v mestecu Puškar na severozahodu Indije. Erikina zgodba se nadaljuje jutri. Preberite jo tukaj.