Vračam se od Teodore, žalostna, ker sem jo našla izčrpano in potrto. Leta,ko je negovala bolnega nepokretnega moža, so jo izčrpala, njegova smrt padokončno potrla. V srce človeka se naseli bridkost, ki je ni mogoče z besedami opisati. 

Njena življenjska pot je bila nekaj posebnega, izhajala je iz revne kmečke družine, a se vseeno izšolala za pedagoški poklic. Ob študiju je spoznala svojo ljubezen, ni skrivala sreče, saj je bil Miroslav zanjo svetla luč prihodnosti. Ob služenju vojaščine se je odločil za nadaljnje izobraževanje v Zrenjaninu za vojaškega pilota. Pisma so potovala, naveza iskrena in srčna kot prvi dan. Obiskovala ga je, sicer enkrat na mesec, a bila presrečna, ob vrnitvi je njeno telo kar plesalo. 

Sredi zime je spoznala, da je noseča. Misli so begale, a ker je vedela, da bo njena vest Miroslava razveselila, si ni delala skrbi, a vseeno mu o tem ni pisala. Čakala je na srečanje, da mu osebno pove. On je imel ravno v tem času vojaške vaje. 

Takrat sva poučevali na isti šoli, njen trebušček je bil že viden, ko se je zgodilo. V zbornici smo ob odmoru poslušali poročila in okamneli zaradi besed: na vojaškem poletu je iz neznanega vzroka strmoglavil slovenski pilot … Teodoraje izgubila zavest, čakali smo rešilca, ji skušali nekako pomagati, a brezuspeha. 

Ko so pripeljali posmrtne ostanke njenega Miroslava, je bilo naše domače pokopališče en sam glasen jok. Njegovi starši so vzeli Teodoro k sebi, ko se je zgrudila. Šla sem za njo v bolnišnico. Za otroka ni bilo rešitve, to je zavsako mamo-žensko največji udarec, kar se lahko zgodi. 

Po dveh letih sva šli skupaj s šolarji poleti v kolonijo v Ankaran. Živ žav,polna plaža, a nekega dne sva zaznali dva majhna otroka, ki sta se vsak dan približala, se igrala z najinimi varovanci. Nekega dne pa ju je ona vprašala: otroka, kjepa je vajina mamica? Tišina namesto odgovora. Potem je šestletna deklica rahlodejala: »Mi nimamo mamice.« Triletni bratec je gledal vame, če bom morda huda. Nisva vedeli, kaj reči, ko je pristopil njun oče in se opravičeval, ker stamotila najino delo, a sva rekli, da to za naju ni problem, naj se le igrata. 

Dva tedna sta minila, srečanje s tema otročičkoma pa je bilo vsak dan. Teodora, ki ji je fantek takoj prirasel k srcu, ga je klicala moj lepi fantek. Nasmehnil se je in če mu kdaj ni tako rekla, se je oddaljil in bil žalosten. Toda Teodora je znala z otroki, klicala ga je: joj, kje pa je moj lepi fantek …Deček se je obrnil in ji planil v naročje ter ponavljal: tukaj sem, tukaj sem. 

Ker se vse lepo enkrat konča, je prišel dan slovesa. Otroka sta milo jokala, zato ju je njun oče pospremil, da smo lahko odšli. Fantek je v očetovem naročju jokal in stegoval ročice priti avtobusu, takrat me je presunila solza v Teodorinem očesu. Šoferju je velela, naj ustavi, pohitela je ven in dečka vzelaše enkrat v naročje. Tudi deklica se je prijela njenega krila in tiho ihtela. Moškemu je bilo sila nerodno, otročička pa sta se je držala in deklica jejokaje dahnila: kaj boš tudi ti odšla, kot je odšla naša mama … Teodora je zajokala, ju še zadnjič objela in poljubila na solzna lica, a obljubila: obiskala vaju bom. 

Spraševala me je kasneje, kaj naj naredi, jaz pa sem vedela, da je v njej velika želja, da bi imela otroka. 

Življenje je pripeljalo zgodbo do kraja, postaja je njuna druga mama. Otroka sta odraščala in odrasla, a ker dobro vem, da kri ni voda in vsak v takem primeru želi najti svoje korenine. Tudi onadva sta, najprej moj lepi fantek, kasneje še dekle. Veter je odpihal toliko let, premnogo let. Včeraj pa jo je obiskal njen lepi mali fantek, star 48 let. Razlagala mi je, kako težko je pričakovala dan, ko bo potrkal na vrata nekdanjega doma. Sestra se je poročila v daljne kraje in jo je le redko obiskala in še to hladno, toda moja Teodora je vse to sprejela z razumevanjem. 

Njena radostna lica so sijala od sreče, ob slovesu objem, topel kot prvega dne.