Ameriška štirinajstletna študija, pri kateri je sodelovalo več sto parov, je menda razblinila vse dvome: najsrečnejši so tisti, ki so pred usodno odločitvijo skupaj živeli 25 mesecev.



Najsrečnejši so tisti, ki so kot par živeli najmanj dve leti, preden so dahnili večni da. V zakon zatorej ne velja hiteti, v času, ki ga bosta partnerja preživela kot par pred poroko, se bosta lahko spoznala v različnih situacijah in stiskah ter se preizkusila pri reševanju različnih sporov. Uspešna komunikacija bo dober temelj za nadaljevanje zveze, ki se vsekakor lahko konča tudi pred matičarjem, a le takrat, ko sta oba prepričana, da bosta zmogla skupaj korakati skozi vsa življenjska obdobja in okoliščine.



Toda povprečje seveda ne velja za vse, zato je treba upoštevati, da nekateri preprosto ugotovijo dokaj hitro, da so si usojeni, nekateri pa so prepričani šele po več letih. Ključen naj torej ne bo čas, ki ga preživita skupaj, temveč sami dogodki, ki vaju doletijo v tem času. Vsekakor je pomembno, da partnerja soglašata glede vrednot, življenjskih načel, prepričanj in ciljev ter da zvezi postavita temelje, ki so jima po meri.