Kaj je mikroplastika? Ali jo lahko vidimo s prostim očesom?

Pojem mikroplastika zajema plastične delce različnih oblik v velikosti 0,1–5 µm. Razdelimo jo v dve kategoriji – primarno mikroplastiko, ki je namensko proizvedena kot surovina v proizvodnji plastičnih izdelkov, sestavina kozmetičnih izdelkov oziroma kot mikrodelci za industrijsko čiščenje površin, ter sekundarno mikroplastiko. Ta nastaja z razpadom večjih predmetov, tj. plastičnih odpadkov, ki se pod vplivom UV-svetlobe, morja in drugih fizikalnih ali kemičnih dejavnikov razkrajajo. Izvirajo lahko s kopnega ali iz morskega okolja, kot so ribiška oprema in odpadki z ladij.


Bonia Miljavac, dr. med.: »V znanih raziskavah so mikroplastiko našli v črevesju vodnih organizmov in ptic, ki živijo ob vodi, pa tudi v zraku in različnih vzorcih živil, kot so pivo, morska hrana, med, sol in pitna voda. Vdihana ali zaužita mikroplastika se lahko akumulira in povzroča lokalizirano strupenost delcev, denimo vpliva na imunski odziv ter delovanje hormonskega sistema.«

Zakaj pred njo svarijo šele zdaj?

Mikroplastika in nanoplastika sta onesnaževali, zaradi katerih je ogroženo celotno naše okolje. V znanih raziskavah so mikroplastiko našli v črevesju vodnih organizmov in ptic, ki živijo ob vodi, pa tudi v zraku in različnih vzorcih živil, kot so pivo, morska hrana, med, sol in pitna voda. Čeprav smo ji lahko izpostavljeni zaradi vdihavanja zraka in uživanja hrane, so učinki mikropklastike in nanoplastike na zdravje ljudi še slabo raziskani. Vdihana ali zaužita mikroplastika se lahko akumulira in povzroča lokalizirano strupenost delcev, denimo vpliva na imunski odziv ter delovanje hormonskega sistema. Največjo skrb vzbuja dolgotrajna izpostavljenost zaradi učinka kopičenja nevarnih snovi v telesu.

Kateri so temeljni vzroki, da tudi po poročilu SZO celo v ustekleničeni vodi najdemo plastične delce? Ali je voda iz pipe glede tega boljša ali slabša?

Kakovost vode iz plastenk in velikih posod oziroma balonov je glede kemijskih lastnosti primerljiva s kakovostjo vode iz pipe. Uporaba plastenk je praktična, ni pa razloga, da ne bi pili vode iz pipe, če je na voljo ustrezna. Voda v plastenki je v nasprotju z vodo iz pipe dlje v stiku s plastiko, iz katere je narejena plastenka. Plastika, tako kot tudi drugi materiali, namenjeni za stik z živili, lahko sprošča v živila in vodo različne snovi. Iz plastičnih materialov migrirajo večinoma organske spojine, drugi, denimo kovinski materiali, steklo in keramika, pa lahko sproščajo težke kovine. Odzivi so odvisni od vrste materiala, vrste živila, temperature in časa stika ter od razmerja med prostornino živila in površino materiala. Količina snovi, ki se sme sproščati v živila, je zakonsko omejena. Pretirana skrb zaradi plastenk za vodo je odveč – pri njih gre za sproščanje nizkih koncentracij snovi, precej nižjih od zakonsko določenih mej.



Mikroplastika je tudi v morski hrani, denimo v ribah in morski soli. Ali zato odsvetujete uživanje?

Za zdaj so jo našli le v drobovini rib; z odstranitvijo drobovine se torej izognemo njenemu uživanju. Pri školjkah je drugače, ker zaužijemo ves njihov mehki del. Po drugi strani lahko organska onesnaževala, kot so aditivi za plastiko, denimo ftalati, iz mikroplastike prehajajo v ribje meso oziroma njena maščobna tkiva. V našem okolju so različna onesnaževala, mikroplastiko so našli tudi v pitni vodi iz vodovodne vode, zato menimo, da bi bilo izogibanje uživanju rib nesmiselno, ker so po drugi strani bogat vir esencialnih maščobnih kislin kot tudi drugih za zdravje koristnih snovi. Mikroplastika je predvsem v vodnih organizmih, snovi iz plastike pa prehajajo tudi iz materialov v stiku z živili, denimo iz plastičnih folij, vrečk, pladenjčkov za živila, lončkov ipd.

Kaj lahko posameznik naredi, da se proces nalaganja odvečnih delcev v naravi in v nas ustavi oziroma kar najbolj omeji?

Dokler je v našem okolju toliko plastike, se njenim vplivom težko popolnoma izognemo, zato so najpomembnejši ukrepi na dolgi rok. Morali bi se izogibati uporabi v vsakdanjem življenju, zlasti plastičnim izdelkom za enkratno uporabo, kot so plastične vrečke, slamice za pijače, oblačilom iz plastičnih snovi, denimo flisu in drugim sintetičnim materialom, da bi nastajalo čim manj teh odpadkov, ki nazadnje pristanejo v vodotokih, morjih in tudi na celini, na koncu pa na našem krožniku. Namesto vodo iz plastenk uporabljajmo vodovodno vodo in namesto plastične embalaže povratno, denimo steklo.



Dr. Stanislava Kirinčič, univ. dipl. inž. živil. tehn.: »Morali bi se izogibati uporabi v vsakdanjem življenju, zlasti plastičnim izdelkom za enkratno uporabo, kot so plastične vrečke, slamice za pijače, oblačilom iz plastičnih snovi, denimo flisu in drugim sintetičnim materialom, da bi nastajalo čim manj teh odpadkov, ki nazadnje pristanejo v vodotokih, morjih in tudi na celini, na koncu pa na našem krožniku.«


Potrošniki smo zmedeni, saj nas trgovci po eni strani pozivajo, naj imamo svoje nakupovalne vrečke, po drugi strani pa moramo kupovati številna živila v plastični embalaži in denimo pri samopostrežbi kruha uporabiti kup zaščitnih vrečk. Kdo bi moral postaviti učinkovite smernice vedenja za bolj zdrav jutri?

Ukrepi bodo morali biti prvotno usmerjeni v zmanjšanje nastanka in izpustov mikroplastike v okolje; največ je nastane z razpadom večjih kosov neustrezno odložene plastike. Prav zato je eden ključnih ukrepov pravilno ločevanje in kontrolirano odlaganje odpadkov kakor tudi povečanje deleža reciklirane plastike. Na voljo so še druge možnosti, denimo izboljšanje tehnologije na izpustih iz čistilnih naprav, namestitev posebnih filtrov na pralne stroje, ki zadržujejo sintetična vlakna iz tekstila, prepoved uporabe mikroplastike v kozmetiki – kremah, zobnih pastah, pilingih.
Glede pitne vode je na prvem mestu zaščita vodnih virov. Za vsakega je treba določiti varstvene pasove, v njih predpisati režim ravnanja in izvajati učinkovit nadzor.