Naj šole in učitelji vendar odločneje branijo čast pedagoškega poklica

Odgovarja:

Super aktualno vprašanje ste mi postavili, nanj bom s posebnim veseljem odgovoril. Moje mnenje glede vmešavanja staršev v pedagoški proces (mimo za to predvidenih zakonskih možnosti!) je izrazito negativno, preprosto zato, ker menim, da laiki nimajo kaj iskati na področjih, ki jih ne razumejo in na katerih nimajo nobenih izkušenj.

Tudi sam sem starš gimnazijca, a ne bi niti v sanjah pomislil na to, da bi izpodbijal pedagoško avtoriteto njegovih učiteljic in učiteljev, pa čeprav bi imel kot pravnik in visokošolski učitelj verjetno povedati kaj zanimivega.

V Sloveniji se je namreč bedasta samoupravljavska mentaliteta, v skladu s katero lahko svoje mnenje o vsaki stvari pove vsak, ki ima za to pet minut časa, razrasla do neprepoznavnosti in začela ogrožati že temelje številnih družbenih (pod)sistemov, ne samo šolstva. Če se ne bomo držali zdravorazumskega načela, da le čevlje sodi naj kopitar, bomo lahko v prihodnje priča takim absurdom, da bomo poslušali o peticijah letalskih potnikov zaradi slabega pilotiranja, o peticijah zaradi nepotrebnih raziskav na Inštitutu Jožef Stefan in o peticijah zaradi napačnega gašenja gasilcev. Tako preprosto ne gre!

Kar zadeva »grožnje« staršev z odvetniki zaradi domnevnega šikaniranja otroka, so zadeve s pravnega vidika jasne. Nobenih ovir seveda ni, da starš kadar koli angažira odvetnika, če meni, da ga je treba najeti za zaščito otrokovih interesov. Vendar pa praksa kaže, da starši v veliki večini »grozijo« z odvetniki ali odvetnike celo angažirajo izključno zaradi ustrahovanja in izvajanja pritiska na vodstvo šole ali na učitelje, ne pa zato, ker naj bi vodstvo šole ali učitelji dejansko naredili kakšen disciplinski prekršek, civilni delikt ali celo kaznivo dejanje v škodo njihovih otrok. A dejstvo je, da s tem, ko starši neupravičeno oziroma zlonamerno »grozijo« z odvetniki ali jih celo angažirajo, oni postanejo tisti, ki kršijo zakon, in lahko to tudi plačajo.

Tu namreč preidemo na področje zlorabe pravic. Naj razložim, kaj zloraba pravice pomeni: pravice se smejo izvrševati le v pravnih mejah, kar te meje presega, ni več raba, temveč zloraba pravice. Če se izkaže, da je starš šoli ali učitelju očital nepravilnosti le zato, da bi s tem dosegel neupravičeno korist za svojega otroka, je to tipičen primer zlorabe pravice in verjetno tudi odškodninski delikt. S svojimi »grožnjami« namreč moti pedagoški proces ter šoli ali/in učiteljem povzroča tudi drugo škodo. Številni starši so v grožnjah »pogumni« zato, ker menijo, da jih zaradi teh pravnih avantur ne bo doletela nobena sankcija. Upajo, da bodo šole in učitelji zavzeli defenziven položaj in da bodo iz tega pridobili čim več.

A bi se to lahko drastično spremenilo, če bi se šole in učitelji odločili ukrepati odločneje. Naj vendar branijo čast pedagoškega poklica, tako kot se spodobi!

Če bi se v takih primerih šola ali učitelj odločila za protiukrep – denimo za odškodninsko tožbo ali v primeru kazenskega ovajanja za prijavo krive ovadbe zoper starša – bi bila pri tem skoraj zanesljivo uspešna (osebno zato menim, da bi morale šole ta sredstva uporabljati pogosteje kot doslej in tako staršem jasno pokazati, kje so njihove meje).