Transplantacije najpomembnejše mišice telesa so pri ženskah redkejše. Prav zato je pričevanje sedemintridesetletne Mance Peček toliko bolj dragoceno. Na vprašanje, kdaj so jo prvič doletele resne zdravstvene težave, odgovarja, da je imela že težko nosečnost: »Takrat sem bila stara 28 let. Rodila sem skoraj dva meseca prezgodaj, tudi z otrokom je bilo ogromno dela in veliko skrbi, saj ni napredoval, kot bi moral. Stres se je krepil. Sebe sem zanemarjala, saj sem vso energijo namenjala njemu. Tako rekoč stoje sem prebolevala različne viroze. Sicer sem šla k osebni zdravnici in svetovala mi je protibolečinska sredstva in počivanje oziroma mirovanje. Potem sem, ironično, s prvega aprila na drugega, ko imam tudi rojstni dan, imela res težko noč. Takrat sem praznovala 30. rojstni dan.«

Zase še vedno trdim, da sem po transplantaciji postala druga oseba. Moje navade so drugačne, tudi kar zadeva oblačenje, govorjenje, razmišljanje, okuse, vonje; denimo parfumi, ki so mi bili nekoč všeč, mi ne ustrezajo več. 

Trajne posledice pljučnice

Sprva ni vedela, kaj se ji sploh dogaja, obudi grenke spomine na izredno slabo počutje: »Nikogar nisem hotela buditi oziroma motiti med spanjem, a ko me je zjutraj zagledala mama, je takoj vedela, da je nekaj hudo narobe. Odpeljala me je na urgenco in že skoraj pri vratih so ugotovili, da gre za pljučnico. Ta je bila sorazmerno hitro pozdravljena, vendar je zaradi nepravočasnega zdravljenja pustila trajne posledice. Preden so me iz bolnišnice poslali domov, so preventivno določili še pregled na ultrazvoku. Takrat se je prvič pokazalo, da je srce v zelo slabem stanju. Pa vendarle mi je bilo rečeno, da glede na mojo starost in aktivnost oziroma zahtevno delo maserke sklepajo, da se bo vse uredilo samo po sebi. Po njihovi razlagi zgolj dva odstotka ljudi z mojo diagnozo pristaneta na transplantaciji in ta podatek sem vzela optimistično, da jaz pa že ne bom končala v nesrečni statistiki, saj se bom pozdravila.«

Srčni spodbujevalnik, nato presaditev

Pomlad in poletje 2012 je tako preživela kar dobro, brez večjih zdravstvenih težav, prišla je jesen. »Težko sem dihala, telo mi je zatekalo, kašljala sem. Januar, februar in marec 2013 sem preležala na kardiologiji novomeške bolnišnice. Tam sem prebolela različne viruse, tudi gripo. Potem ko so izčrpali vse možnosti zdravljenja, se je to nadaljevalo v Ljubljani. Maja 2013 so mi vstavili spodbujevalnik srca z največ upanja, da bo pomagalo. Moje srce je bilo v zelo slabem stanju in druge vrste zdravljenja, denimo z matičnimi celicami, niti niso prišle v poštev,« pojasni Pečkova, ki se je dodatno obremenjevala s tem, da je bil takrat zgolj tri leta star sin zaradi njenega zdravljenja večinoma brez mame: »Konec avgusta sem bila po rutinski preiskavi klicana, da moram nujno na transplantacijo, ki bi se morala zgoditi ne jutri, ampak že včeraj. Imela sem srečo, saj sem na srce čakala le 21 dni.«

Foto: Shutterstock

Okus in navade so se spremenili

Nov organ neznane osebe je v njenem prsnem košu sprožil vihar sprememb, tudi čustvenih in vedenjskih. Ta tematika je sicer v skupnosti ljudi s presajenim srcem precej sporna, razloži naša sogovornica: »V glavnem se pojavlja precej zanikanja. Z večino transplantirancev se ne ujamem, saj so me prepričevali, da to ni mogoče in je vse le v moji glavi, a človek sam najbolje ve, kaj občuti; ve, kakšen je bil in kakšen je zdaj. Zase še vedno trdim, da sem po transplantaciji postala druga oseba. Moje navade so drugačne, tudi kar zadeva oblačenje, govorjenje, razmišljanje, okuse, vonje; denimo parfumi, ki so mi bili nekoč všeč, mi ne ustrezajo več. Podobno je s prehrano, prav zato me ne more nihče prepričati, da si vse le domišljam.«

Nepozaben ugriz v banano

Po transplantaciji ima drugačen pogled na življenje, zatrjuje: »Zame je vsak dan darilo zase. Vse bolj cenim, vsega se bolj zavedam, spreminjanja letnih časov; tudi dež oziroma slabo vreme dojemam drugače kot prej. Zaradi zdravil pol leta nisem smela jesti svežega sadja in zelenjave. Prav zato ugriza v prvo banano po tem obdobju ne bom nikoli pozabila; tista banana ni bila le banana. Ne hitim, ne ženem se več tako kot nekoč. Bolj sem umirjena, saj vem, da je bila črta med življenjem in smrtjo pri meni zelo tanka. Vedno, kadar se pred menoj pojavi kaj, zaradi česar bi se morala preveč naprezati, se spomnim na drugo stran; na eni strani mavrice sem jaz z dokaj srečnim koncem, na drugi pa so svojci darovalca srca, kjer je tragična zgodba. Tudi zaradi te sem dvojno odgovorna, da svoje življenje živim še zanje in za umrlega. Ne vem, čigavo srce imam, a sanjalo se mi je o neznanem moškem in sklepam, da gre za darovalca.«

Naučila sem se ne biti tiho. Prej, ko sem vse tlačila v sebi, sem škodovala sebi. 

Po šestih letih zavrnitev organa

Pa vendar zanjo z novim srcem ni vse tako popolno, kot bi kdo pomislil. Moti jo, ko ji kdo vrže pod nos, naj ne tarna, saj ima novo srce in je spet zdrava: »V resnici ne bom nikoli več popolnoma zdrava; do konca življenja bom morala vsakodnevno jemati celo pest zdravil; trenutno jih moram zaužiti okoli trideset.« Pred tremi meseci, šest let po presaditvi srca, se ji je prvič zgodila zavrnitev organa, in to precej huda, agresivna, razloži: »Ne vem, kje tiči razlog zavrnitve. Pojavili so se enaki simptomi kot pred transplantacijo, torej vse od oteženega dihanja do zatekanja. Ponovno sem bila dva meseca v bolnišnici. Zdaj sem spet doma, a zdravljenja še ni konec. Z zdravim načinom življenja, s pomočjo sodobne medicine, vztrajnostjo in voljo, ki jo imam, bom zmogla prebroditi tudi to. Najbolj sem v oporo sama sebi, ne zanašam se več na nikogar, razen nase. Med najhujšo boleznijo sem doživela marsikaj. Tudi to, da ti včasih prej pridejo naproti in pomagajo popolni tujci kot bližnji. Naučila sem se ne biti tiho. Znana sem po tem, da imam dolg jezik in človeku v obraz povem, kaj si mislim, to je resnico, in ta boli. Pa vendar se počutim dobro. Prej, ko sem vse tlačila v sebi, sem škodovala sebi.«

Jure Stegnar, transplantiranec