Pobrala je odvrženo leskovo palico in klestila liste z lesk, ki so gosto obraščale rečni breg. 

Pri zajtrku je v kuhinji turistične kmetije izvedela, da namesto zajtrka ne more dobiti piva, kakor je želela. »In v vasi nimamo gostilne,« jo je še poučila gospodinja. 

»Pa imate v teh rovtah bogu za hrbtom vsaj kakšno trgovino, če že gostilne ne pre­morete?« je zagodrnjala razočarano. 

»Samo streljaj daleč, v sosednji vasi je trgovina,« jo je poučila ženska. »Nikjer drugje pred deveto uro ne boste dobili alkohola.« 

»Oh, sranje. Veste, s klinom se zbija klin,« se je zmrdnila Barbara, zunaj pred hišo pa polglasno zarobantila: »Le kdo hudiča se je spomnil, da bi praznovali na deželi?! Čist zrak in kmečka romantika … traparija …« 

Če bi praznovali v mestu, bi bila Barbara zdaj že varno doma, kjer jo v hladilniku čaka ohlajeno pivo kot zdravilo. Ob misli na to je skoraj začutila poživljajoč okus piva v ustih. 

Nevidna reka za leskami je godrnjala, klokotala, se ji posmehovala. Na Dobravi so se pričele oglašati kukavice. K vragu s to kmečko romantiko! Tam, kjer se je steza razširila in se je začenjalo peščeno dvorišče pred trgovino, je pod osamljeno smreko opazila vsaj pol metra visoko mravljišče. Vojska črnih mravelj je disciplinirano prinašala odpadle iglice, liste, ena je tovorila mrtvega hrošča, gotovo dvakrat večjega od sebe. Njihova marljiva urejenost jo je prav razjezila. »Malce se razmigajte, tečke urejene,« se je hripavo zasmejala in podrezala s palico po mravljišču. Prav zabavno, kako so mravlje pozabile na svoj red in ritem in pričele razburjeno skrivati tako nenadoma odkrita dragocena jajca … 

»Kaj pa delaš!« se je nekdo ostro zadrl tik za njo. 

»Potrpežljivo so uboge mravljice gradile svoj dom, ti hudoba jim ga pa za zabavo podiraš?« 

Za njo je stala jezna starka in jo grdo gledala. 

»No, no, mamca, samo malce sem se hotela pozabavati. Saj so samo mravlje.« 

»Samo … Pridna božja bitjeca so, ki imajo tu več pravic kot ti, gnida, da veš,« se je razjezila babica. 

»Res?« Barbaro je pošteno pogrelo. »Veste, mamca, živimo v svobodni državi.« 

»Ti bom že dala svobodno državo! Mrha domišljava, po tej stezi hodijo v trgovino celo otroci, pa nikomur še na misel ne pride, da bi podiral mravljišče,« ji je zabrusila starka. »Samo mestni škrici mislite, da lahko za zabavo vse uničite!« 

Barbara je spet togotno s palico zamahnila proti mravljišču, pa je starka bliskovito zgrabila palico in ji jo z nepričakovano močjo potegnila iz roke. »Poberi se, trapa, ali pa ti primažem eno,« je besno siknila. 

Barbara bi se najraje zasmejala. Naj bi se stepla s to … to … staro šemo? Ki pa je bila presenetljivo prav krepka. Oh. Prezirljivo je pihnila skozi nos, se obrnila in odločno odšla v trgovino. Njene visoke pete so glasno ropotale po pesku.  


*Z zgodbo Izgubljene iluzije, svete mravlje in grafit je na sedmem Oninem natečaju leta 2003 zmagal avtorica Marijana Srčič. Rdeča nit natečaja je bila Takšna sem, pa kaj potem.

Jutri ne zamudite nadaljevanja zgodbe Izgubljene iluzije, svete mravlje in grafit.