Želel sem biti boljši od očeta

Ljubezen Petra Burgerja do kmetovanja izhaja iz otroštva, ko je očeta spremljal pri vseh kmečkih opravilih ter seveda pri svojem najljubšem, vožnji s traktorjem. Že takrat si je zadal, da bo nekoč boljši kot oče. »Želel sem mu dokazati, da sem lahko boljši od njega,« se nasmehne, »kar pa ni bila lahka naloga, saj je bil, ker je pri eni kravi pridelal največ mleka, razglašen za najboljšega kmeta na območju Jugoslavije. Nagrado mu je podelil sam Tito.« 

Zaradi materine bolezni je nameraval oče pustiti kmetijo, saj mu je skrb zanjo vzela veliko časa, zato sem se odločil, da bom za kmetijo skrbel sam. Uro prej sem zapustil pouk, pet kilometrov sem tekel do prvega avtobusa, da sem hitro prišel domov in pomagal očetu pri delu.

Ko je mati zbolela za multiplo sklerozo, se je takrat 16-letni Peter odločil, da bo še trdneje poprijel za delo. »Zaradi materine bolezni je nameraval oče pustiti kmetijo, saj mu je skrb zanjo vzela veliko časa, zato sem se odločil, da bom za kmetijo skrbel sam. Uro prej sem zapustil pouk, pet kilometrov sem tekel do prvega avtobusa, da sem hitro prišel domov in pomagal očetu pri delu. Kot dijak sem garal od jutra do večera, športnih dnevov in ekskurzij se nisem udeleževal, saj je bila to zame izguba časa, učil sem se med odmori ali na avtobusu. Hotel sem rešiti kmetijo, res sem bil zagnan.«



Ne poslušam tistih, ki govorijo ne

Da bi svoje znanje o kmetovanju čim bolj izpopolnil, se je Peter odpravil v tujino, v Avstrijo in Italijo, opazoval tamkajšnje načine kmetovanja, njihovo organiziranost in postopke ter domov prinesel številne novosti. Vstajal je ob štirih zjutraj, da se je učil tujih jezikov, prebiral tuje strokovne kmetijske revije, sledil najnovejšim trendom in se požvižgal na tiste, ki so mu govorili, da nikoli ne bo imel velike kmetije. »V življenju sem velikokrat naletel na ovire, sosedje in kolegi so mi govorili: 'Umiri se, preveč garaš,' a mislim, da sem ravno zaradi vseh teh ovir postal uspešnejši. Dvajsetletniku se mi je v spomin vtisnil rek Arnolda Schwarzeneggerja, ki pravi: Ne poslušaj tistih, ki govorijo ne, in res jih nisem, vse to me je spodbudilo, da sem še bolj garal. Iskal semnove načine, kako pridelovati še lepši in boljši korenček, bolj okusen krompir, bolj kakovostno čebulo, in z leti truda mi je uspelo. Na slovenski trg smo uvedli številne novosti; bili smo prvi, ki smo ponudili opran krompir, kar je danes že ustaljena praksa, prvi z manjšim pakiranjem zelenjave, prvi, ki smo imeli kolerabo vse dni v letu, saj smo jo shranjevali v za to namenjenih hladilnicah.«



V manj kot 24 urah pri vas

Petrova kmetija danes šteje več deset hektarjev, na katerih na integriran način pridelajo največ krompirja, čebule in korenja pa tudi zelja, kolerabe, gomoljne zelene in rdečo peso, vse to pod lastno znamko Burgox. In korenčkov sok brez dodatkov, ki je lani prejel zlato medaljo pri ocenjevanju sokov slovenskih kmetij. »Ali ste vedeli, da sok vsebuje več hranljivih snovi kot sam korenček? Pri kuhanju ali pasterizaciji namreč korenčkova membrana poči in tako lahko naše telo izčrpa več vitaminov. Betakaroten pa je izredno koristen za oči, za imunski sistem, poskrbi pa tudi za porjavitev kože,« razlaga ter ponudi kozarec soka, medtem pa nenehno zvonijo telefoni. »Zdaj je čas za pakiranje, ob 3. uri dostavimo zelenjavo v trgovino in zjutraj je že na prodajnih policah.«



Z veseljem in ljubeznijo

Pri delu na kmetiji mu pomagajo oče, nekaj zaposlenih delavcev, žena Nina pa vodi račune in skrbi za papirje. Kot pove, v kmetijstvu ni polovičarstva, posvečen mu moraš biti z vsem srcem. »Če tega ne počneš z ljubeznijo, preprosto ne zdržiš tempa, saj delo poteka od jutra do večera vsak dan, tudi ob nedeljah in praznikih vstajamo pred 5. zjutraj. Odvisno je od letnega časa in vremena, spremljati je treba vremenske napovedi, veliko je fizičnega dela, dela s stroji, traktorji. Na kmetiji ni počitka, ni bolniške, delo mora biti opravljeno, tudi če imaš vročino ali poškodovano roko, le redko si lahko privoščimo dan dopusta. A vseeno z veseljem delam, komaj čakam jutro, da vstanem in začnem.«

Če tega ne počneš z ljubeznijo, preprosto ne zdržiš tempa, saj delo poteka od jutra do večera vsak dan, tudi ob nedeljah in praznikih vstajamo pred 5. zjutraj. 

Petrova brat in sestra takšnega tempa nista zdržala in sta se odločila za drugačen poklic. »Šla sta v službo in videla, da je tam življenje veliko bolj preprosto kot na kmetiji. Tudi če delaš po 10, 12 ur na dan, prideš po koncu delavnika domov in se lahko odklopiš, imaš čas zase, tukaj pa tega ni. Na kmetiji ni časa zase.«



Začeti je treba zgodaj

»V starih časih so rekli, da so prava družina trije otroci, in s tem se strinjam,« pove Peter, tudi sam oče treh otrok, ki jih vzgaja, tako kot je njega oče, v duhu dela in ljubezni do narave. »Tako se lahko učijo drug od drugega, postanejo potrpežljivi in razumevajoči, se med seboj vzgajajo, seveda pa jih moramo vzgajati tudi starši. Pogosto jih vzamem na njivo, jim razlagam, kako potekajo dela, trudim se, da si za vsakega vzamem vsaj pol ure dnevno, čeprav je včasih težko uskladiti vse te treninge nogometa, mažoretk, verouk in moje obveznosti. Sicer pa bi tudi oni najraje vse dneve preživeli na tablicah, a jim ne dovolim, omejeno imajo na pol ure. Rad bi, da se naučijo opravljati stvari ob svojem času, v kmetijstvu je tako; če boš sejal septembra, ne bo pridelka, sejati moraš marca, v pravem vremenu. Če boš zamudil, je popravek šele naslednje leto.« In še: »Mislim, da se je kmetijstva, tako kot športa, treba lotiti zgodaj, da otrok dobi tisti pravi občutek, da začuti traktor, da vidi, kako potekajo dela. Pri 18, ko ima v glavi že druge stvari, je prepozno. Ljudje, ki odraščajo v mestu in pridejo delat na kmetijo, so bolj izjeme kot pravilo. Ravno zdaj imam študenta, ki ne zna niti traktorja oprati,« se zasmeji Peter.



Odvisnost od vremena

»Seveda bi mi bilo všeč, če bi kateri izmed otrok prevzel mojo dejavnost, ampak silil ne bom nikogar. Jaz to počnem z veseljem, kaj bo z njimi, pa ne vem,« mi odgovori, ko ga povprašam, ali upa, da se bo tradicija kmetijstva v družini nadaljevala. »Sicer pa sem še premlad, imam 43 let, in preveč motiviran, da bi razmišljal o tem.« A obenem tudi sam priznava, da bi se s kmetijstvom nehal ukvarjati, če se mu trud finančno ne bi obrestoval. 

Na kmetiji ni počitka, ni bolniške, delo mora biti opravljeno, tudi če imaš vročino ali poškodovano roko, le redko si lahko privoščimo dan dopusta. 

»Letos nam, na primer, ni kalila koleraba, vse smo storili, kot bi morali, pa ni uspela, sejati moramo še enkrat. Pred dvema letoma nam je 18 hektarjev čebule zbila toča, pred tremi leti je šlo 12 hektarjev korenja v nič, saj je v avgustu tri tedne nepretrgoma deževalo. Kmetijstvo je zelo nepredvidljivo, odvisno od vremena, od cen na trgu, ki se spreminjajo, vse to je zelo stresno. Je pa res, da je zdaj, ko slovenski potrošniki kupujejo več doma pridelanega sadja in zelenjave, nekoliko laže. Mi pa se moramo potruditi, da se jim ne izneverimo, ponuditi jim moramo kakovostno hrano.«



Slovenska kakovost

V Sloveniji pridelana hrana je že zdaj veliko bolj kakovostna od pridelane v tujini, meni Peter. »Treba se je zavedati, da slovenski kmetje ne smemo, ker je to z zakonom prepovedano, uporabljati številnih fitofarmacevtskih sredstev, ki jih dodajajo sadju in zelenjavi kmetje v Italiji, Avstriji, na Nizozemskem, v Nemčiji, na Hrvaškem in drugod. Res je, da je tuja zelenjava na prodajnih policah videti lepše, a le malokdo ve, da v tujini pridelanemu krompirju dodajajo aktivne snovi, da ne izgublja vode in da ne kali, v tujini pridelana čebula je trda in prav tako ne kali, obenem pa ima veliko daljši rok uporabe. Slovensko čebulo je treba stalno vetriti, da ne postane mehka, koren pa začne že pri enem tednu plesneti. Zato svetujem, da vso gomoljasto zelenjavo shranjujete v temnem in hladnem prostoru, koren pa bo najdlje ostal svež pri treh stopinjah Celzija. Res je, da ima domača zelenjava boljši okus in aromo ter več hranilnih snovi, zaradi česar je tudi bolj zdrava za naš organizem.«