Kateri so vaši čisto prvi spomini na Terezine nastope? Morda celo tisti najbolj zgodnji, ko sami še niste bili popolnoma vpeti v življenje estradne umetnice tako, kot ste danes?

Tereza je ena in edina. Neponovljiva. In res, že kot deklica sem jo občudovala. Njeno neizmerno strast in predanost do glasbe, odrsko prezenco, karizmo, njeno močno, a hkrati čutno interpretacijo. Mejnik, ki ga je postavila, je za mlajše generacije popolnoma neulovljiv, saj si težko predstavljamo izvajalko, ki bi tako markantno zaznamovala glasbeno sceno. In strašansko se veselim najinega ponovnega sodelovanja na koncertih, ki jih načrtujeva letos.

Resnici na ljubo pričakujete od mene preveč. Jaz sem umetnica, glasbenica in moja edina želja je ljudem pričarati trenutke miru, spokojnosti, zabave. Bežen spomin. Iskrena čustva. Moja glasba ne deli, ne polemizira in predvsem nima predsodkov. 

Zadnje čase ste zasedeni tudi s predstavo Menopavza. Takole jo opisujejo: Štiri ženske v fantastičnih letih so na razprodaji damskega perila. Nič nimajo skupnega, razen čipkastega modrčka in izgube spomina, haha. Gostujete po vsej Sloveniji, predstave so razprodane. Kako se počutite v vlogi igralke, ki je na odru z ženskami, s katerimi ste v istem čolnu doživljanja same sebe?

Všeč mi je, da ima predstava pomen, simboliko. Kot sem že velikokrat povedala, živimo v času, ko je staranje nekako potisnjeno na stran. Vsi se bojimo, kakšne posledice bo čas pustil na našem telesu, in za ženske je vse skupaj še veliko bolj kompleksno. Ideja večne mladosti in popolnosti pa resnici na ljubo postane zelo zapletena. Ne smemo se popolnoma zapustiti, ne smemo pa se niti povsem podjarmiti. Kje je meja, kje je tista točka, ko je skrb zase resnična želja po zdravem duhu in lepem telesu, in kdaj postane čisti napuh, nečimrnost in po svoje bolezen? Še sama ne vem. Vem pa tole: vsem nam ženskam bi bilo veliko laže, če bi si postavile to mejo. Bile bi prijaznejše druga z drugo in tudi do sebe. Upam, da naša predstava ponazarja prav to – življenjske zgodbe različnih žensk, ki se srečajo po naključju in ki jim uspe premostiti razlike med sabo.


Foto: Dejan Nikolič


Sicer pa omenjena predstava ni moj prvi stik z gledališkim odrom. Ob tem bi rada poudarila, kar v zadnjem času ugotavljam: glasbeni in gledališki oder sta si izjemno podobna. Petje je sicer moja prva oblika komunikacije, a menim, da obstajajo določeni načini izražanja in gibanja, ki so obema oblikama umetnosti enaki. Gre za naravo umetnika, ne glede na to, kje se izraža in kako. Razlike so bolj osebne narave. V gledališču je v ospredju obsežnejši ansambel, delo v skupini, moja glasbena kariera pa je samostojna. Razlika je v prilagajanju in prepoznavanju potreb sodelujočih in zahtev režiserja. Vse drugo je delo in repeticija.

S Terezo sva se pogovarjali dan po koncertu, ko je bila vsa ganjena zaradi tega, kako jo je sprejelo občinstvo. Beseda je stekla seveda tudi o tem, da glasba združuje ljudi ne glede na politična in verska prepričanja, ker se dotakne najbolj pristnega v človeku. Prosim, zaupajte mi spomin (gotovo jih je bilo veliko, a vseeno), ko ste najmočneje začutili, da bi morda taisto občinstvo, ki je bilo pred vami, lahko v drugih okoliščinah zanetilo veliko gorja in sovraštva, a je bilo na koncertu kot eno.

Resnici na ljubo pričakujete od mene preveč. Jaz sem umetnica, glasbenica in moja edina želja je ljudem pričarati trenutke miru, spokojnosti, zabave. Bežen spomin. Iskrena čustva. Moja glasba ne deli, ne polemizira in predvsem nima predsodkov. Osebno verjamem in si želim, da je moje občinstvo toliko srčno, da njegova osebna prepričanja ne temeljijo na sovraštvu. So pa ljudje zapletena bitja, edinstvena in ranljiva, zato je težko reči, ali v trenutku velike stiske, brezupa ne bi naredili kaj nepričakovanega, nasilnega. A svet ni črn, ni bel, je vse barve vmes. Edino, kar lahko naredimo v našem malem vsakdanu, je, da živimo pozitivno, verjamemo v moč prijazne besede in delujemo strpno. Vse drugo je stvar posameznika in njegovih življenjskih odločitev.

Kot deklica sem zelo hitro razumela, da samo trdo delo postavlja temelje poti, ki sem si jo začrtala. Vedela sem, da imam talent, a da talent nima smisla brez vaje, izobrazbe in izpopolnjevanja. Zelo sem verjela in še danes zelo verjamem vase. V lasten trud in zdravo presojo. 

Doma in po svetu ste prodali več kot dva milijona plošč. Leta 2011 ste razprodali Stožice kot prva slovenska glasbena izvajalka. Česa si še želite na svoji glasbeni poti, katere 30 let ste praznovali lani?

Želim si navdihujočih projektov. Želim si ustvarjalnosti, ki me osvobaja in nepopisno osrečuje. Moje življenje in strast je umetnost v vseh mogočih pojavnih oblikah. Naj gre za petje ali igranje, zanima in navdušuje me vsaka umetniška izraznost. Ne gre le za poklic, temveč način izražanja. In moja ljubezen do odra ne pozna meja. Presega medgeneracijske ovire, ne vsiljuje nikakršnih okvirov in preprosto ne potrebuje leporečja.

Dvanajst let ste bili stari, ko ste prvič javno nastopili, in sicer na tekmovanju Prvi glas Gorenjske. Kaj bi z današnjega zornega kota, z današnjo modrostjo in spoznanji povedali tisti punčki?

Prav ničesar. Kot deklica sem namreč zelo hitro razumela, da samo trdo delo postavlja temelje poti, ki sem si jo začrtala. Vedela sem, da imam talent, a da talent nima smisla brez vaje, izobrazbe in izpopolnjevanja. Zelo sem verjela in še danes zelo verjamem vase. V lasten trud in zdravo presojo. Vse našteto so temelji uspeha in uspešnega posameznika. In tu preprosto ni bližnjic in polovičarstva.