»Vsakokrat, ko sem se znašel v prostoru,natrpanim z ljudmi, sem se začel neznansko potiti, srce mi je razbijalo sto na uro,« je svojo pripoved začel princ Harry. »V obleki in kravati je bilo vse skupaj še neznosnejše, z mene je teklo. Govoril sem si, da moram ven od tod,hkrati pa sem vedel, da tega ne smem in da bom moral vse skupaj preprosto potlačiti.« 



Harry je po komaj dvajsetih letih poiskal pomoč psihoterapevta, ki mu je pomagal, da se je končno soočil s tragedijo iz najstniških let: »Bilo je grozljivo, ko sem spoznal, koliko sem že star, pa se še vedno nisem spopadel z resnico. Ko sem delal v Afganistanu, sem si rekel:'Zdaj pa dovolj. Tako ne gre več naprej.' Ko sem se vrnil domov, sem se odločil za preobrazbo. Vedel sem, da bom po vsem tem samo bogatejši in bom lahko pomagal drugim.«



Še prej pa je dovolil, da so drugi pomagali njemu, ne le strokovnjaki, še vedno rad prisluhne tistim, ki jim življenje ni prizanašalo: »Vedno najdeš kakšno podobnost. Ko se zaklepetaš in sprostiš, si lahko zaupaš marsikaj. Ti pomagaš nekomu, ta oseba pa ti vse to hkrati vrača.Vse to mi vliva veliko moči in upanja.«