Milena Zupančič: Grdo je biti star

Pogovarjava se za veliko leseno mizo v njeni očarljivi družinski hiši na Bohinjski Beli. Zunaj se dan težko odloča, ali bi postregel s soncem ali dežjem, a čudovita zelena pokrajina s hiškami ostaja nespremenljivo veličastna. Tako kot Milena, pa čeprav jo zaradi operacije vezi boli dlan, ki se še celi. Preden v bakreni džezvi zavre voda za najino kavo, že z velikim užitkom pokadi prvo cigareto, kmalu ji sledi naslednja. Vljudno me vpraša, ali me moti. Pri njej pa zares ne. Iskreno. 

Milena, kako komentirate kadilsko problematiko?

(Ogorčeno.) Veste, kaj je pri vsej tej gonji proti kadilcem najhujše? Dvojna morala. Če že sprejemajo takšne zastrašujoče zakone, bi moralo biti prvo določilo popolna prepoved cigaret. Mi kadilci se bomo že znašli. Vedno smo se, če je bilo treba. Lahko grem, če nič drugega – tako kot smo nekoč hodili kot otroci – v hosto po srobot. 

Ne maram se ukvarjati s politiko, a glede problematike brezposelnosti je treba povedati: včasih je bil brez službe le tisti, ki se mu ni ljubilo delati. Pa potem pravijo: »Ja, ampak smo bili zato kot država tudi zadolženi do grla!« Ha, koliko smo šele zdaj! Ali smo morda brez dolga? Moj bog, primerjajmo malo številke! Imamo zato brezposelne? Tukaj se nekaj ne ujema, nikakor ni logično. 

Kaj je srobot?

Kako bi razložila, to je ovijalka, ki drevesom po svoje lahko celo škoduje, če se prav spomnim. To se kadi, ampak seveda ne gre za nikotin. Otroci na vasi smo srobot zmeraj kadili.

A je treba kaj posušiti?

Kje pa, paličice narežeš, zažgeš in vlečeš. No, pa da se vrneva na zakon proti kadilcem: oni, torej država nekaj prepoveduje, hkrati pa to isto stvar prodaja in draži. Seveda zato, ker mi s svojimi nakupi le preveč prispevamo v proračun. To je podlo. Pa če že vse prepovedujejo – naj prepovejo še prodajo cigaret in se odpovejo tistim petsto milijonom na leto, ki jih dobijo od nas. Naj bodo pošteni, če jih že tako zelo skrbi za zdravje! Sama sem absolutno za to. Kajenje ni zdravo, ampak še marsikaj drugega ni. Dejstvo pa je, da so organizmi, naša telesa različna. Poglejte, jaz lahko spijem liter vina in bom pijana. Nekdo drug bo spil kozarec vina, pa je alkoholik in ga sploh ne bi smel zvrniti. Niti požirka, ker alkoholizem ni razvada, temveč huda bolezen. 

Vaše mnenje ljudem veliko pomeni. Veljate za eno najvplivnejših osebnosti v kulturi.
Kaj pa vem, ali bi temu rekli vpliv, saj se ljudem nekako prikupiš, te imajo radi in si te nekako celo svojijo, ko si toliko let javno izpostavljen. Prepričana sem, da ti marsikatero besedo, ki jo izrečeš, prej verjamejo kot denimo komu, ki je naključno prišel v parlament. S tega vidika si vpliven, a dejanskega vpliva nimaš. V skoraj trinajstih letih, ko sem bila še ambasadorka Unicefa, je bilo treba urejati goro stvari. Hoditi do politikov in ministrstev, a če ti tam niso pripravljeni prisluhniti, te razumeti in tudi kaj narediti, se lahko prelomiš na pol, pa ti ne bo uspelo doseči ničesar. 

S kapitalizmom se je začel pohlep in če otrok ni imel na sebi superg določene blagovne znamke, je bil v družbi že diskriminiran. Številni so že od malega vzgajani v egoizmu, prepričani, da se jim za uspeh ni treba kaj dosti potruditi. Zdajšnja generacija voditeljev, menedžerjev in politikov se očitno ne zaveda, da čas teče za vse enako in da bo tudi njih enkrat doletela starost in bodo prav ti otroci tisti, ki jim bodo nekoč vladali. Naj se bojijo, kako bodo to počeli! 

Torej je šlo bolj za častno funkcijo.

To bi bilo še v redu, pa je bilo v resnici treba fino garati. Prvih osem let smo na Unicefu naredili veliko dobrega. Ogromno ljudi se je obračalo prav name, me klicalo in mi pisalo, ker so me poznali. Spomnim se upokojenke, ki mi je poslala odrezek izpiska pokojnine in pripisala: »Poglejte, koliko dobim, zato ne morem dati prav veliko.« Takrat so bili še tolarji, ona pa je poslala približno toliko, kot bi šlo danes za evro ali dva. Sem ji seveda odpisala in se zahvalila, da je to več kot dovolj. V trenutku pa, ko nenadoma nisem imela več natančnega uvida, pregleda, kam takšen denar gre, nisem mogla več nagovarjati ljudi: »Dajte!« Prav zato sem iz vloge ambasadorke Unicefa tudi izstopila.

Revščine je še vedno ogromno – tudi v Sloveniji.

Vedno več je je!

Nekateri otroci zaradi finančne stiske staršev nimajo naročene malice in potem vzamejo plačan obrok drugega, ki zato ostane brez.

(Užaloščeno.) To, kar se dogaja, je pošastno. 

Kako bi primerjali revščino zdaj in takrat, ko ste bili še ambasadorka Unicefa?

Zdaj je zagotovo 80-odstotna razlika. Takrat sem morala večkrat poslušati očitke: »Zakaj skrbite za tiste črnuhe tam, dajte raje našim otrokom!« Pa v tistem obdobju ni bilo še nikomur zares hudo. Nihče ni bil lačen, žejen tudi ne. Šole so bile bolj ali manj za vse enake, ampak po osamosvojitvi so se počasi že začele med otroki ustvarjati razlike, za kar so vedno krivi starši. S kapitalizmom se je začel pohlep in če otrok ni imel na sebi superg določene blagovne znamke, je bil v družbi že diskriminiran. Številni so že od malega vzgajani v egoizmu, prepričani, da se jim za uspeh ni treba kaj dosti potruditi. Zdajšnja generacija voditeljev, menedžerjev in politikov se očitno ne zaveda, da čas teče za vse enako in da bo tudi njih enkrat doletela starost in bodo prav ti otroci tisti, ki jim bodo nekoč vladali. Naj se bojijo, kako bodo to počeli! Takšne stvari me zares žalostijo in razburjajo. 

Pri nas imajo politiki status zvezd, pa čeprav ponavljajo ene in iste stavke. To je znak, da nekaj v deželi ni v redu. To ni zdravo. Imamo majhno državo, kjer se vsi poznamo, navzven pa želimo dajati vtis, kot da smo osemdesetmilijonska država, in imeti vse, kar sodi poleg. Seveda to stane. Ogromno.  

Že kot mladenka ste bili zelo uspešni. Pa če bi se morali danes kot dvajsetletnica ponovno uveljaviti na trgu dela v teh razmerah, kako bi to naredili?

Sploh ne bi. Ničesar mi ne bi uspelo doseči. To je tudi edina stvar, o kateri pravim: Še dobro, da sem tako stara. Včasih je bilo zelo drugače. Zdaj bi bila onemogočena že na začetku, ker ne bi imela denarja in sredstev niti za to, da bi lahko šla študirat v Ljubljano. Še sploh ker smo bile doma tri sestre z mamo samohranilko. 

Torej bi bila zdaj najverjetneje vaša nadarjenost poteptana, je ne bi mogli razvijati?

Zagotovo. Pa saj ni tako le na področju igre oziroma gledališča in filma. Poglejte, koliko otrok je neskončno nadarjenih za šport, denimo smučanje. Bili bi lahko bleščeči svetovni prvaki, pa ne morejo trenirati, če nimajo bogatih staršev. Meni je popolnoma jasno, da je treba ob spremembi družbenega sistema nekatere slabe stvari spremeniti na bolje. Ne smeš pa zbrisati, uničiti nečesa, kar je dobro! Mi pa smo to storili tako v šolstvu kot zdravstvu. Vem, ker sem kot ambasadorka Unicefa za ves Balkan veliko potovala, da so v skandinavskih državah – ki jih tako radi dajemo za zgled – zdravstveni sistem povzemali po nas. Pa poglejte, kje smo zdaj! Sredi velike katastrofe. Popolnoma kaotičnim razmeram se približujemo tudi v šolah.

Hkrati pa nad delavci ves čas visi Damoklejev meč in opozarja, da lahko kadar koli postanejo ali postanemo del množice brezposelnih.

Res je. Ne maram se ukvarjati s politiko, a glede problematike brezposelnosti je treba povedati: včasih je bil brez službe le tisti, ki se mu ni ljubilo delati. Pa potem pravijo: »Ja, ampak smo bili zato kot država tudi zadolženi do grla!« Ha, koliko smo šele zdaj! Ali smo morda brez dolga? Moj bog, primerjajmo malo številke! Imamo zato brezposelne? Tukaj se nekaj ne ujema, nikakor ni logično. 

Pravite, da se s politiko nočete ukvarjati, pa vendar, ali jo maramo ali ne, bistveno vpliva na naša življenja.

(Pokima.) Na žalost. Pri nas je politika postala celo glavna tema. Vsi se pogovarjajo samo še o njej, tudi ko greš v bife ali v trgovino. Samo to še slišiš. Kot da kultura, umetnost, znanost in ustvarjalnost, kar koli drugega pomembnega sploh ne obstaja. Pri nas imajo politiki status zvezd, pa čeprav ponavljajo ene in iste stavke. To je znak, da nekaj v deželi ni v redu. To ni zdravo. Imamo majhno državo, kjer se vsi poznamo, navzven pa želimo dajati vtis, kot da smo osemdesetmilijonska država, in imeti vse, kar sodi poleg. Seveda to stane. Ogromno. 

Mislim, da si kot igralec še vedno lahko uspešen, čeprav nimaš določene politične zaslombe. Pa vendar, če gledamo na splošno, v prvi vrsti mlade in strahotno brezposelnost, ko leta in leta pošiljajo na stotine prošenj, pa nikjer ne dobijo zaposlitve, je razlika očitna. V prejšnjem sistemu ni bilo tako, zdaj pa moraš biti v določeni stranki, da lahko morda pričakuješ, da te bodo kje vzeli v službo. Nezaslišano. 

Koliko ste bili vi sami v svoji karieri odvisni od vplivnih ljudi iz politike?

Niti pikice, niti trohice. Nikoli. Spominjam se le enega samega dogodka, še čisto na začetku kariere po akademiji. Takratni direktor mestnega teatra mi je enkrat samkrat rekel, ali bi šla v partijo, ker bi radi imeli mlade člane. Odgovorila sem mu, da to mene ne zanima, in ni bilo nobene panike. To, da takrat nisi mogel biti uspešen, če nisi šel v partijo – kar se vedno znova ponavlja – je takšna laž, da večje ni. 

Kaj pa danes? Ti denimo kot igralcu ali v kakšnem drugem poklicu laže uspe, če si zagovornik določene politične smeri?

Mislim, da si kot igralec še vedno lahko uspešen, čeprav nimaš določene politične zaslombe. Pa vendar, če gledamo na splošno, v prvi vrsti mlade in strahotno brezposelnost, ko leta in leta pošiljajo na stotine prošenj, pa nikjer ne dobijo zaposlitve, je razlika očitna. V prejšnjem sistemu ni bilo tako, zdaj pa moraš biti v določeni stranki, da lahko morda pričakuješ, da te bodo kje vzeli v službo. Nezaslišano. 

K sreči imamo tudi drugo, svetlo plat vsakdana. Še vedno obstajajo osebe, ki dajejo veliko lepega, spodbujajo srčnost in prijateljstvo. Med njimi je tudi znana jasnovidka Sara, s katero sta dolgoletni prijateljici.

Drži. Poznava se več kot trideset let, odkar je iz Bosne prišla v Slovenijo. Ona je v resnici srčen človek, ki sicer navzven pogosto deluje malce robato in čudno. (Mehak nasmeh.) Treba pa je vedeti, da je doživela težke stvari. Družiti se nisva začeli zato, da bi jo spraševala za svojo prihodnost, ampak iz drugega razloga, po tistem, ko me je prosila, ali bi na promociji pesniške zbirke brala njene pesmi. Zatem sem bila gostja v oddaji na radiu, ki jo je takrat vodila. Bila je tujka in se je zelo trudila, da bi ljudi opozorila nase ter tako lahko ostala v Sloveniji, in z največjim veseljem sem ji priskočila na pomoč. Med nama se je spletlo lepo prijateljstvo. 

Že večkrat je dokazala, da ima redek dar jasnovidnosti. Kolikokrat vam je sporočila kaj koristnega?

Nikoli mi ni bilo treba ničesar spraševati, Sara mi je vse povedala sama od sebe. Poklicala me je po telefonu, če ne drugače. Še zdaj je tako. Pokliče in vpraša, kako sem. Zagotovo je tudi ona večkrat pomagala meni, ko je denimo izjemno natančno opredelila stvari, ki zadevajo zdravje. Vse se je izkazalo za resnično. Enkrat, ko sem si mislila, da je vse narobe, me je tudi pomirila. Pri njej je treba sprejeti, da je zelo realna in zna biti v posredovanju tega, kar vidi, zelo groba. Nikoli pa ne naklada, je poštena, zato jo izjemno cenim. Raje pove bolj kruto, kot da bi človeka božala, saj je tako več možnosti, da se bo odločneje spopadel s težavami, ki jih ima. 

Sama sem v življenju izredno veliko delala in prekrižarila vse celine, a ostalo je še mnogo krajev, ki si jih zares želim, hočem videti, doživeti. Pa koliko je knjig, ki bi jih rada prebrala. Potem si nekega dne prisiljen na to pogledati stvarno in vidiš, da vsega načrtovanega ne boš mogel uresničiti, tudi če bi živel sto let. Nemogoče. Časa ni. Kdaj? 

Ne nazadnje je po izobrazbi tudi učiteljica, pedagoginja.

Seveda, zato še bolj ve, kako se približati ljudem, jih prebuditi, ko je to nujno. (Iz jedilnice odide v nekaj korakov oddaljeno kuhinjo in postreže domač bezgov sok, ki ji ga je dala prav Sara. Milena pove, da tudi njej ugaja – ve, da je zdrav – a sama ima še raje kot sokove domač jabolčni kis. Zaupa nam, da ga najraje naredi sama in ga uživa vsako jutro, razredčenega z vodo. Zares verjame v njegovo zdravilnost, še poudari. Ta obred sta imeli že tako njena mama kot stara mama.) 

Za koga v svojem življenju bi še lahko rekli, da na vas vpliva zares dobro? Tako da potem tudi vi še laže širite svojo pozitivno energijo?

(Presenečeno.) Ho ho, to je pa tako zelo težko vprašanje! Edina stvar, ki jo zatrdno vem, je, da imam to srečo, da lahko v vsakem trenutku računam na svoje sorodstvo, svoji sestri. Vedno začutita, ko je kaj narobe, in mi znata pomagati. Vselej se lahko nanju popolnoma zanesem.

Vas smem vprašati še nekaj v zvezi s televizijsko voditeljico Taro Zupančič, ki vodi zabavno rubriko? Ona je, sorodstveno gledano ...

... hčerka moje sestrične. Mislim, da to imenujejo mrzla nečakinja. Smo velika družina. Punca je kljub mladosti že zelo veliko naredila. Povsem sama. Ves čas je bila zelo pridna, tudi v šoli. Imela je težko otroštvo, a o tem naj kaj več pove sama, če si želi. Moram povedati, da me je že kot začetnica na televiziji s svojim suverenim nastopom zelo pozitivno presenetila. Upam in želim ji, da bi ji uspelo prodreti tudi v bolj resne vode. Prepričana sem, da je sposobna in se lahko odlično uveljavi tudi v teh. 

Verjetno ni prav vljudno in damsko, da omenim vašo starost, ampak številka je res luštna – 69.

(Smeh.) Pa ne bo več prav dolgo. (Pogovarjali sva se dober mesec pred njenim okroglim jubilejem, op. a.) Naj vam kaj povem o starosti. Pri petdesetih govoriš o njej vse najlepše – da pride modrost in te še vse čaka, kaj vse boš še naredil. Čez dvajset let pa to sliko vidiš že malo drugače. Bistveno v starosti je, da ostaneš radoveden. To je osnova, na kateri lahko gradiš. Kadar jo izgubiš, je konec s teboj. Po drugi strani je starost tudi izjemno nesramno, okrutno obdobje, vsaj glede dveh stvari. Sama sem v življenju izredno veliko delala in prekrižarila vse celine, a ostalo je še mnogo krajev, ki si jih zares želim, hočem videti, doživeti. Pa koliko je knjig, ki bi jih rada prebrala. Potem si nekega dne prisiljen na to pogledati stvarno in vidiš, da vsega načrtovanega ne boš mogel uresničiti, tudi če bi živel sto let. Nemogoče. Časa ni. Kdaj? Še vedno precej delam in včasih spim le po tri ure. Druga stvar, ki v starosti nikakor ne prinaša ene same radosti, je dejstvo, da iz leta v leto izgubljaš ogromno ljudi, s katerimi si si bil blizu, živel. Novi prijatelji so v redu in dobrodošli, a nikoli ne morejo biti nadomestki starih. Zaradi omenjenih dveh stvari je grdo biti star. Ne pa zaradi gub. Vsaka je bila težko zaslužena.