Ko je neki dan povsem nemočna ležala v bolnišnični postelji in čakala nasvet tistega, ki bi, tako je upala, lahko razsvetlil temno nebo njenih mislih, je slišala njegov telefonski pogovor. Vse upanje je položila vanj, on pa se je že dogovarjal o tem, kdaj bo zjutraj odrinil na smučanje. Takrat je doumela, da si mora pomagati sama. Da mora najprej sama spoznati, kdo je in česa si v življenju želi, šele potem bo zmogla naprej. Učila se je in učila, da bi našla odgovor. In ga je. Z možem še ni imela toliko sreče. Ima pa fanta. In to je vse, kar boste zdaj še slišali o njej. Med poletjem bo utihnila in šla po svoje.

Velikokrat pridejo k meni pacienti, ki se najprej pohvalijo, da še nikoli niso bili pri zdravniku. Je to res nekaj, na kar si lahko ponosen? Si res lahko ponosen na to, da stopiš na posvet k zdravniku šele po tem, ko si že leta in leta v slabi koži in je lahko že prepozno? 

Govoriti o tem, da lahko naša zatajena čustva povzročijo bolezen ne samo uma, temveč tudi telesa, je dobro, pomeni namreč, da smo se razbremenili marsikaterega tabuja. Vseeno me je malce groza tistih, ki pravijo, da smo si za vse bolezni, ki nas doletijo, krivi sami, da smo si jih – priklicali; še več, da je rak denimo vedno bolezen duše. Razjasnite mi, prosim, kako deluje človeško telo.

Človek je rezultat vsote genotipa in fenotipa, torej genov in okolja. Ko govorimo o okolju, moramo vzeti v zakup tudi človekovo psiho, in sicer to, kako se odziva na stres, kako dojema življenjske okoliščine, v katerih se znajde. Obenem »okolje« pomeni tudi to, ali je oseba predebela, kadi, uživa preveč alkohola, okolje so tudi vsa tista sporočila, ki jih dobivamo iz medijev. 

Slišimo, da smo lahko vse, kar si moremo zamisliti. Aja? No, jaz ne morem biti manekenka, pa naj si še tako silno želim biti. Si ne, da se razumemo. Vseeno boli, ko vidim ženske, ki stradajo zgolj zato, ker njihovi soprogi vzdihujejo za supermodeli. Ob tem se v njih pojavi sram, ker niso to, kar mislijo, da morajo biti. Ta sram pa bo v možganih deloval kot toksična molekula. 

Genetika vpliva na nas kar v 50 odstotkih. To pomeni, da podedujemo toliko osnov za morebiten razvoj bolezni. Govoriti, da je rak bolezen duše, je zato krivično. Seveda lahko vsak sam veliko prispeva k temu, ali bo zdrav ali ne, vendar prav vse ni v tvojih rokah! Z bolečo dušo se ne rodimo, ta nastane. Če bi bil rak samo posledica boleče duše, je mar nimamo vsi? Verjamem namreč, da se ji ni treba na vse kriplje izogibati. Prepričana sem celo, da je lahko učiteljica, ki nam zmore odpreti nove svetove. A ko to govorim, sem seveda tudi zaskrbljena. Ljudje se namreč čisto nič ne naučimo iz svojih izkušenj, iz bolečine, ki jo nosimo. Niti se ne zavedamo, da sreča ni nekaj, za kar bi si bilo vredno vseskozi prizadevati; to bi bil nemogoč projekt. Jaz sem zadovoljna oseba, a to še zdaleč ne pomeni, da v mojem življenju ni slabih trenutkov, da nikoli nisem utrujena. Včasih grem tudi sama čez svoje meje. Nisem človek, ki bi takoj, ko sliši prvi signal telesa, da je šel predaleč, ustavil konje. Zagotovo pa si prizadevam, da ne preslišim drugega!



Me veseli. Ker če bi naokoli po svetu hodili nenehno vzradoščeni, bi dajali precej nedosegljiv zgled.

Ah, lepo vas prosim! Velikokrat se zgodi, da ljudje, ko pridejo v ambulanto, zrejo vame kot v čudo, češ, le kaj počnem v zasebnem življenju. Kaj počnem? Čisto nič posebnega! Ta trenutek sem recimo zelo utrujena, ker sem zadnje tri dni preveč delala in premalo počivala. A danes bom gotovo šla prej v posteljo. Vsa razlika med mano in vami je, da sem se naučila slišati, kaj mi telo pripoveduje. Nehajte me idealizirati.

Potisnjena čustva delujejo na vaše možgane kot strup in posledično se spremenijo na molekularni ravni. Lepota odnosov ni v tem, da se nikoli z nikomer ne spreš, temveč da se ne bojiš resničnega življenja. 

Živeti je treba z glavo in srcem. A kako najti ravnovesje?

Sreča je čustvo, zadovoljstvo pa stanje. Sreča je trenutek, zgolj in samo trenutek. Rada bi, da bi se ljudje naučili živeti, živeti svoja čustva, kakršna koli že so. Če smo žalostni, povejmo to, občutimo! Če smo srečni, prav tako. Ni pozitivnih in negativnih čustev, so samo – čustva. Nič ni narobe, če nas kdaj popade bes, dobro pa je vedeti, zakaj se je to zgodilo. Pravijo mi, da sem začela čustveno revolucijo. Morda, a rada bi, da na čustva gledamo z razumom. Rada bi, da ljudje spremenimo odnos do zdravja in bolezni. Rada bi, da bi se izobrazili o dogajanju v telesu, o preventivi. Zakaj vsak človek ve, da mora vsakih nekaj let prebeliti stanovanje? Zakaj so vsi očetje tako zelo ponosni, ko svoje sinove naučijo osnov ravnanja z motorjem avtomobila? Kdo naše otroke uči o tem, da obstajajo čustva jeze, ljubosumja, da obstaja strast? Nihče. Zato sem o tem začela govoriti jaz. Izobrazila sem se, se sama dotaknila dna in začela iskati odgovor na vprašanje, kaj je res pomembno. Velikokrat slišim kakšno znanko potarnati, da je žalostna, ker ima njen otrok popravni izpit v šoli, na primer. Vedno odgovorim enako: »Nisi žalostna, ker ima popravca, žalostna si, ker ne veš, kaj se dogaja v njegovi glavi.« Ni čudno, da ljudje zbolimo, ko pa tako neusmiljeno pritiskamo sami nase.

Velikokrat pridejo k meni pacienti, ki se najprej pohvalijo, da še nikoli niso bili pri zdravniku. Je to res nekaj, na kar si lahko ponosen? Si res lahko ponosen na to, da stopiš na posvet k zdravniku šele po tem, ko si že leta in leta v slabi koži in je lahko že prepozno?



Telo ima izjemen samoohranitveni mehanizem, daje nam veliko odpustkov, preden nas »kaznuje«. Na kaj moramo biti pozorni?

Ne znam in nočem ponujati splošnih navodil. Res je, da imamo danes zdravniki za posameznega pacienta bore malo časa na voljo, a vseeno ne pomaga napadati sistem in govoriti, da je grozen. Če se želimo vsakemu posamezniku individualno posvetiti, moramo vedeti, da tega mi, zdravniki, sami ne moremo narediti. Izobraziti se morajo tudi pacienti. Individualnega zdravljenja bolnika ne vidim kot storitve, ko pacientu namesto petih minut nameniš eno uro, temveč kot dialog med enakovrednima partnerjema, zdravnikom in pacientom.

Jaz sem pozitivna oseba, res je. Ampak to ne pomeni, da sem nenehno vzhičena, temveč da se zavedam vsega, kar imam, vsega, kar sem. 

Ta ideja je lepa, a v času internetnih diagnoz, ko lahko damo v brskalnik kateri koli simptom in smo že čez pet minut prepričani, da smo obsojeni na smrt, je lahko Informirajte se! precej jalov nasvet.

Ko govorim o tem, da se morajo pacienti izobraziti, ne govorim o pogovorih z zdravnikom Googlom. Govorim o zavedanju, da imamo poleg fizične komponente tudi psihološko. Ko predavam, ljudi naprej vprašam, ali poznajo svoje potrebe. Prva reč, ki jo potrebujemo, je voda. Sestavlja 70 odstotkov našega telesa. Zato ko postanemo žejni, vemo, da je čas za pitje. Nato potrebujemo hrano, gorivo. Sledi psihološka komponenta tega, čemur pravimo homo sapiens. V zadnjih dvajsetih letih je zahodna medicina toliko napredovala, da že lahko dokaže obstoj t. i. kemičnega koktajla (v nadaljevanju KK, op. p.) v možganih. Sestavljajo ga hormoni, ki jih naši možgani potrebujejo zato, da vzdržujejo kakovostno raven delovanja psihe in telesa. Poznamo 140 hormonov, »gojimo« pa jih ne samo s hrano, temveč tudi s tem, kako komuniciramo sami s sabo in s svetom okoli nas. Gojimo jih z dotiki, objemom, seksom, gojimo jih z delovanjem v skupnosti. Del možganov »zaživi«, ko počnemo nekaj dobrega in smiselnega. Podstat vsega tega pa je naša genska zasnova. Ravno zato je izjemno pomembno poznati anamnezo družine, iz katere izhajamo. Zelo konkretno moramo vedeti, kako je živela naša babica, dedek, zakaj sta umrla. Tukaj ni nobene metafizike in potrebe po guglanju. Zelo natančno moramo vedeti, kdo smo in od kod prihajamo.

Ne smemo si zapirati oči pred dejstvom, da je imela mama denimo raka dojke, temveč poznati preventivni program, ki lahko opozori na predrakave spremembe. Napredek sodobne medicine je izjemen, veliko bolezni lahko pozdravimo. A nujno je, da človek pride do nas v pravem trenutku. Če ve, da mora poskrbeti za to, da njegov KK dobiva tisto hrano, ki jo potrebuje, da bi optimalno deloval, če se zaveda, koliko nanj vplivajo genske predispozicije, je naredil ogromno. Bolnikom, ki pridejo k meni z rakom, lahko rečem, da je njihova bolezen bolezen duše, a le zato, ker so toliko časa gledali stran od vseh poprejšnjih opozorilnih znakov, mimo tega, kar so jim že davno prej prigovarjali možgani.



Torej rak ni bolezen duše, ampak to šele postane?

Točno tako! Poglejte, če ne jeste beljakovin, bodo vaše mišice atrofirale. Enako je z možgani. Če v njih ni KK, ki bi omogočal optimalno delovanje, ne morete ostati zdravi. Ravno tako ne boste prišli na vrh Everesta, če ne boste trenirali. Morda vam bo uspelo priti do vznožja, ampak daleč ne bo šlo. A nato se pojavi bistveni problem; če boste, ko ugotovite, da vzponu niste kos, sklenili, da alpinizem ni za vas, da se je povzpeti nemogoče. Ne, dragi moji, je mogoče, le trenirali niste. Ko govorim o treningu, seveda nimam v mislih zgolj fizične vadbe, govorim o tem, da se moramo vseskozi učiti. Ravno zato sem tako dolgo hodila v najrazličnejše šole; hotela sem razumeti, kaj se v nas dogaja. Še več; hotela sem se naučiti, kako vse to pridobljeno znanje posredovati ljudem enostavno in logično. Res je, da danes v ambulanto prihajajo z več informacijami kot strokovno osebje, ker jim je uspelo z nekaj kliki najti diagnoze, na katere še zdravnik ne bi pomislil. Bistveno pa je vedeti, zakaj se to dogaja. Mislim, da zato, ker preprosto nimamo dovolj časa ali orodja, da bi jim preprosto razložili, kako deluje človeško telo. Če človek pozna osnove o tem, kako deluje, mu ne bo težko skozi obdobje žalosti, ker bo njegov KK zmogel prenesti tudi to in se bo obdržal na gladini. Velikokrat slišim, da sem videti nenehno zadovoljna. Nisem. Je pa res, da se zelo trudim, da je moja »juha v glavi« iz pravih sestavin.

S svojimi leti sem najstarejša specializantka, ker sem si vzela čas in se izobraževala o vsem, kar me je zanimalo. Vmes tudi čistila ceste in se učila kitajske tradicionalne medicine. Tako sem hotela. Zato nimam nobenih težav s tem, da moram vstati ob šestih. Živim življenje, ki sem si ga izbrala. 

Dolgo smo poslušali, da je ključ do uspeha v življenju pozitivno razmišljanje. Pa je res? Kaj vem, meni prav nič ne pomaga, ko sem na tleh, da si žebram afirmacije o tem, da je svet lep in jaz v njem takisto.

Možgani so živo bitje, ki ga hranimo s svojimi mislimi. Lao Ce je zapisal: »Nadzoruj svoje navade; one se izoblikujejo v značaj.« In kaj ustvarja navade? Misli, ki prehajajo v dejanje. Je pozitivno razmišljanje to, da se vsako jutro pogledaš v ogledalo in si rečeš, najboljši si, najlepši in najpametnejši? To ni to! Pozitivno razmišljanje o sebi vidim kot sposobnost, ko zmoreš videti samega sebe točno takšnega, kot si, in ne gledanje nase z nerealnimi presežniki.

Ko me je nedavno prijateljica vprašala, kako se vidim, sem ji odvrnila, da kot žensko, ki ima sicer eno uho rahlo pohabljeno, a ga ne mislim popravljati, ker je del mene. Zadovoljna sem s svojo podobo, tudi z obroči na trebuhu in močnimi stegni. Ko se pogledam v ogledalo, si ne govorim, da sem lepa, temveč: »To si ti.« Pozitivno razmišljanje ni nič drugega kot realno uziranje samega sebe v danem trenutku.

Jaz sem pozitivna oseba, res je. Ampak to ne pomeni, da sem nenehno vzhičena, temveč da se zavedam vsega, kar imam, vsega, kar sem. Molekularna teorija emocij govori o prenosu toksičnih čustev. Ljudje si stežka predstavljajo, kako to informacijo umestiti v sklop razumevanja sebe. Zato običajno naredim primerjavo z vrtom. Predstavljajte si, da so vaši možgani gredica zemlje. Lahko se odločite, kaj boste vanjo posadili. Ravno tako, kot se lahko odločite, da boste na primer petnajst milijonov svojih možganskih celic namenili odnosu z vam bližnjim človekom. Ko se zaljubite, se počutite dobro. Zakaj? Ker zelo zavzeto skrbite za »vrtiček« možganskih celic, na katerem žanjete plodove ljubezni. Morda milijardo celic namenjate službi in odnosom, ki vas pestijo na delovnem mestu. A v ta del možganov ne posadite ničesar koristnega, odnosi ostajajo polni neizrečenih čustev. To je enako, kot da bi dovolili svoji gredici doma, da jo zaraste plevel. Ne samo da ne boš pobiral nobenih plodov, ko bo napočil čas žetve, korenine plevela se bodo tako razrasle, da se jih boš stežka znebil. Potisnjena čustva delujejo na vaše možgane kot strup in posledično se spremenijo na molekularni ravni. Lepota odnosov ni v tem, da se nikoli z nikomer ne spreš, temveč da se ne bojiš resničnega življenja.



Poznate formulo dobrega življenja?

Ne. Vsak dan se ukvarjam z njo. Sto vrtov gojim hkrati! A ne bom šla sadit banan na arktična tla! In zakaj imamo v glavah vseeno toliko »banan«, ki nimajo tam kaj početi? Slišimo, da smo lahko vse, kar si moremo zamisliti. Aja? No, jaz ne morem biti manekenka, pa naj si še tako silno želim biti. Si ne, da se razumemo. Vseeno boli, ko vidim ženske, ki stradajo zgolj zato, ker njihovi soprogi vzdihujejo za supermodeli. Ob tem se v njih pojavi sram, ker niso to, kar mislijo, da morajo biti. Ta sram pa bo v možganih deloval kot toksična molekula, ki bo začela spreminjati vsebino optimalnega KK. In če ženska še naprej »vztraja« in živi po pričakovanju drugih v večnem občutenju, da ni dovolj, se bodo molekularne spremembe možganskega KK začele kazati tudi drugje na telesu. Če bodo padla na plodna tla gensko predisponiranih rakavih obolenj ... No, veste, kam to pelje.



Ugotoviti, kaj so moje potrebe. Preprost, a velik podvig. Kaj pa potrebe, za katere verjamemo, da so naše, a v resnici sploh niso?

Spet sva pri izobraževanju in učenju prepoznavanja tega, kar je. Ne sadite vrtov drugih ljudi! Stara sem 36 let in če bi gledala nase skozi oči mojih babic, bi morala imeti že šest otrok. Vsakič me vprašajo, ali sem noseča in zakaj še nisem. (Smeh.) Če bi bila drugačna, bi se vsakič znova počutila krivo ali pa naredila to, kar mnogi naredijo, da ne bi razočarali svojih bližnjih, sprejela odločitev, ki sploh ni moja, in se pustila oploditi. Ne vem, ali me je kdo od domačih kdaj vprašal, ali sem zadovoljna. Mar ni to tisto najbolj pomembno? In kolikokrat vi vprašate svoje otroke, ali so zadovoljni, je to, kar počnejo, res tisto, kar si želijo oni? Redko, ne? Delujemo v vnaprej zapisanih scenarijih in si sploh ne pustimo do besede o tem, kaj se nam v glavi zares dogaja.

Izbrala sem si pot mimo vseh pravil, v katera sem bila rojena. Ker sem se naučila spraševati, kaj zares hočem, kaj je zares moje. S svojimi leti sem najstarejša specializantka, ker sem si vzela čas in se izobraževala o vsem, kar me je zanimalo. Vmes tudi čistila ceste in se učila kitajske tradicionalne medicine. Tako sem hotela. Zato nimam nobenih težav s tem, da moram vstati ob šestih. Živim življenje, ki sem si ga izbrala.