Za televizijske gledalce ste bili nepogrešljivi na tem veličastnem prvenstvu, s fanti ste proslavili tudi ob prihodu domov na ljubljanskem Kongresnem trgu – ste si po neizmerni evforiji in proslavljanju že odpočili ali vas prava utrujenost sploh še ni dosegla?

Utrujenost me je zdaj že pošteno dosegla, s torka na sredo sem spala devet ur v kosu. Šele zdaj začenjam počasi dojemati vse skupaj … Sprejem na Kongresnem trgu je bil res evforičen, in ko vidiš to navdušeno množico in začutiš vso to energijo, ne razmišljaš o utrujenosti, takrat te množica kar dvigne pokonci! Na dan finala so slovenski navijači prihajali na prizorišče, slišala sem, da so se organizirali v zadnjem hipu, iskali letalske vozovnice … Globok poklon vsem! Navijači so imeli eno od ključnih vlog v tem finalu, ves čas so glasno spodbujali in prepričana sem, da brez njih naša reprezentanca ne bi imela toliko energije. Že zanje so se morali potruditi, saj so si zaslužili! 


Ob vaših komentarjih in gostih smo z gledalci uživali vse tekme, venomer se je zdelo, da z našimi fanti klepetate tako zelo prijateljsko. Se ob njih res počutite tako domače? 

Večino poznam že zelo dolgo. Vsi so povsem normalni fantje, pri njih ni nobenega zvezdniškega vedenja, vključno z Goranom – velik poklon, da ga vsa ta slava ni niti najmanj spremenila. Po tekmi sem bila na t. i. flash poziciji, le nekaj metrov od parketa. Ko pridejo košarkarji do tja, so še polni čustev. Takrat ne glede na to, ali si poraženec ali zmagovalec, še nimajo dovolj časa, da bi zbrali misli, zato se mi je zdelo neprimerno spraševati po analizi tekme. Želela sem si pristna prva čustva.



Kot ste omenili, številne košarkarje poznate še iz njihovega zgodnejšega obdobja, tudi Gorana Dragića, ko je igral še pri Slovanu – od takrat pa do danes se je vendarle zgodila velika zgodba NBA, pa res ni nikakor vplivala nanj?

On je še vedno isti Gogi, a z eno pomembno razliko: v tem času je postal še pravi vodja. Že na reprezentančne priprave je prišel povsem drugačen, z jasno vizijo, po kaj je prišel. Je vodja v slačilnici, na igrišču, tudi ko njemu ni šlo, pa je bilo to zelo redko, je bil še vedno vodja. Njegovo odločenost in zrelost je bilo mogoče občutiti ves čas, pri tem je zagotovo pomagala tudi zadnja sezona v Miamiju, ko je postal prvi igralec ekipe, potem pa je vse prenesel v to ekipo. 


Vsekakor sem si privoščila več navijaškega vedenja, kot bi si ga sicer kot profesionalna novinarka, a takrat nisem razmišljala o tem. Po zmagi ni bilo več nobenega reda, igralci so kar kapljali k meni in odhajali, nisi vedel, kdo bo naslednji, kaj bo rekel … 


Košarko spremljate že dolgo, a vendarle takšnega uspeha v živo, in to ob polni dvorani Slovenk in Slovencev, še niste doživeli. Ta zmaga je torej češnjica na vrhu smetane tudi v vaši bogati novinarski karieri!

Mislim, da se sploh še ne zavedamo, kaj so naredili. Sledila je razglasitev, sledila je podelitev kolajn, ti si tam priča vsemu temu – a kar ni občutka konca. Tudi po sprejemu v Ljubljani ne. To je ogromna stvar: Slovenija je evropska prvakinja in tako bo štiri leta! Morda bi lahko rekli, da smo imeli nekaj sreče, da so nekatere reprezentance imele nekoliko oslabljene postave. Ampak čez leto dni – kdo se bo tega spomnil?! S tem smo se zapisali v zgodovino in biti del te zgodbe je zagotovo nepopisno, nepozabno. In kar se tiče našega dela: super je bilo čutiti podporo urednika, celotne ekipe. Bilo je zaupanje, bili so rezultati, vse se je sestavilo.


Kako težko pa se je bilo brzdati na koncu, ob velikem uspehu? Vedeli ste, da televizijski gledalci od vas pričakujejo resen nastop, vas pa je zagotovo razganjalo od navdušenja!

(Smeh) Vsekakor sem si privoščila več navijaškega vedenja, kot bi si ga sicer kot profesionalna novinarka, a takrat nisem razmišljala o tem. Po zmagi ni bilo več nobenega reda, igralci so kar kapljali k meni in odhajali, nisi vedel, kdo bo naslednji, kaj bo rekel … 



Prav komentarji fantov in strokovnega štaba so bili po tekmi nadvse zabavni, vas je presenetil predlog vseskozi duhovitega Saše Dončića, da bi si slekli majico in jo vrgli navijačem?

(Smeh) Saj se je potem opravičil za predlog! Je pač velik otrok, mu ne gre zameriti. Poznam ga že dolgo, a nisva nikoli tako sodelovala. Nikdar ne veš, kaj pričakovati pri strokovnem komentatorju ali gostu v studiu, kemija se ali zgodi ali pa ne – in če se ne, je težko delati skupaj. S Sašo sva našla skupni jezik, bil je pozitivec od prvega dne. 


In kaj sledi? Čez dve leti bo SP v košarki, se ga že veselite?

Čez dve leti bo svetovno, a najprej kvalifikacije, vse skupaj pa mi ne daje veliko optimizma, predvsem zaradi spremenjenega sistema kvalifikacij, ki ga je uvedla mednarodna košarkarska zveza, saj igralci iz lige NBA in Evrolige ne bodo mogli igrati, kar pomeni, da najboljših igralcev ne bo. Tako da bodo velike težave pri sestavljanju ekipe in že pri izbiri selektorja. Če Igorja Kokoškova ni na čelu ekipe … Igor je neverjeten človek, vsi ga sicer nenehno opominjajo na nespremenjen izraz na obrazu, a on je v vsakem trenutku vedel, kaj dela.