Po materi Škotinja in Britanka po očetu je bila rojena leta 1939 v Walesu, od svojega četrtega leta pa živi v Londonu. Elizabeth St. John je začela meditirati pri desetih letih, potem ko je prebrala Kiplingov roman Kim. Naključje je hotelo, da je leta 1974 spoznala Maxwella Cadeja, kar jo je popeljalo na pot intenzivnega teoretičnega in praktičnega poglabljanja v različne vrste meditacij ter sodelovanja pri raziskavah zdraviteljskih stanj možganskih valov pri takrat vodilnih britanskih zdravilcih. Potem se je še sama usposobila za zdravilko in na tem področju deluje že štirideset let in je prepričana, da je »meditacija samouravnavanje živčnega sistema«. V njenem domu v Covent Gardnu v središču Londona Elizabeth razmišlja konkretno in znanstveno, a je za njenimi besedami nekaj več, kar spomni na misel Nikole Tesle: »Če želite odkriti skrivnosti vesolja, razmišljajte o energiji, frekvenci in vibraciji«.
Rojeni ste tik pred drugo svetovno vojno. Kakšno je bilo vaše otroštvo?
Moje prve igrače so naredili očetovi prijatelji med vojno. Imela sem lesen tank s kolesi, na katerem sem lahko sedela, in različne modele Lancester letal, ki jih še vedno prepoznam, ko preletijo nebo. Med odraščanjem sem imela veliko svobode. Lahko sem plezala po drevesih, kolesarila in pri desetih letih že sama potovala z vlakom. Morda zato, ker sta tudi moja starša odraščala z veliko svobode. Oba sta bila precej nenavadna. Moja mama je bila strastna borka za ženske pravice, izobraževanje žensk, poklicno udejstvovanje, enako plačilo, pravice do kontracepcije in splava. Postala je prva ženska direktorica takrat največjega britanskega podjetja tkanin. Moj oče je zapustil šolo pri 14, a je med vojno postal pilot. Višja matematika zanj ni bila težava, bil je inteligenten in razmišljal je znanstveno, morda zato, ker ni hodil v šolo. (nasmešek)
Nikoli nisem nikogar ozdravila. Nekaterim pa sem omogočila, da so živeli še leta potem, ko so jim diagnosticirali usodno bolezen. Denimo, neka ženska, ki je k meni hodila na zdraviteljske tretmaje, je živela še petnajst let potem, ko so ji napovedali še največ tri leta življenja.
Ste se počutili drugačni?
Nikoli. Kot otrok sem se največkrat igrala s fanti. Po starših sem sklepala, da biti fant ni nič boljše, kot biti dekle, da pa imajo fantje več svobode. Oče me je vzgajal kot sina, z mano je igral kriket in me učil voziti avto že pri osmih letih. Imeti moram močno jang energijo, saj so mi, denimo, tudi ko sem imela dolge lase in nosila obleke, pogosto odgovarjali, da gospod. Vendar se nikoli nisem počutila drugačna. Še ko sem se začela intenzivno ukvarjati z meditacijo, sem se imela za povsem običajno, lahko sem se pogovarjala o vsakdanjih rečeh in celo opravljala. Ko sem začela delovati kot zdravilka, sem ugotovila, da so me ljudje končno lahko nekam umestili. Številni so mi rekli, ah, zato si čudna. To se mi je zdelo nenavadno. (smeh)
Preberite še: Zdenko Domančić: Veste, zakaj človek zboli? Zaradi neuresničljivih želja
Pravite, da ste bili kot otrok »obsedeni« z znanostjo in ste veliko brali. Katere knjige so vas še posebno zaznamovala?
Doma smo imeli ogromno knjig in mama mi je dovolila brati vse. Morda zato, ker sem imela mlajšo sestro, ki je vedno bolehala; umrla je zelo mlada. Že pri petih letih sem prebrala Kiplingovo Knjigo o džungli, ki je še posebej netila mojo domišljijo, čez nekaj let pa tudi njegov roman Kim, o dečku, rojenem v Indiji, ki se po naključju nauči meditirati. Kim je izgovarjaje ponavljal svoje ime tako dolgo, da se je znašel v transu. Posedala sem po robnikih na poti v Muswell Hill in preskušala Kimove metode. Z mojim imenom to ni ravno delovalo, a sem si za ponavljanje izmislila besedno skovanko »so-up«. Ko sem se leta 1974 po naključju odločila za tečaj meditacije pri Maxwellu Cadeju, sem bila popolnoma prevzeta. Max je uvodno srečanje začel ravno s Kimovo igro, potem pa smo obdelali še druge meditacijske tehnike iz tega romana. Verjetno sem zato z Maxom sodelovala vrsto let.
Zakaj ste se odločili za tečaj meditacije?
Leta 1973 sem se ločila in se vrnila iz Amerike. Zaposlila sem se kot knjižničarka v The Franklin School, ki je bila takrat ena od dveh ustanov za alternativno izobraževanje v Londonu. Tam so poučevali, denimo Liz Green, Sogyal Rinpoche ter Maxwell Cade. Maxov tečaj ni bil edini, ki sem se ga udeležila, vendar je bil takrat edini, ki me je zares pritegnil. Max je poučeval različne vrste meditacij; sčasoma smo se seznanili z vsemi tradicionalnimi meditacijskimi tehnikami teoretično in praktično. Področja se je lotil tudi znanstveno. Z Geoffreyjem Blundelom sta v 70. letih prejšnjega stoletja odkrila napravo za merjenje možganskih valov, ki sta jo poimenovala Mind Mirror (ogledalo misli, op. p.). Oba sta bila elektronska genija. Naprava ni zaznavala le posameznih možganskih valov, kot so jih takrat merili v zdravstvu, temveč vse - alfa, beta, delta in theta - valove hkrati.
Zdraviti druge in sebe imajo aboridžini, plemenski ljudje, za povsem naravno sposobnost. Mi smo jo izgubili zaradi religij, ki so to obsojale kot čarovništvo, zaradi industrializacije, urbanih tehnologij ter izgube stika z naravo.
Ste pri teh raziskavah sodelovali?
Seveda. Raziskave je imenoval biofeedback (bio povratna informacija, op. p.). Obiskovali smo številne zdravilce in šole, denimo tai chi šolo, ter merili možganske valove pri učiteljih in študentih. Odkrili smo dejstva, ki so jih znanstveniki in zdravniki takrat proglasili za nesmisel in šele čez leta prepoznali za pravilne, denimo prisotnost delta valov pri zdravilcih, ki so bili med zdravljenjem v transu. Te valove, ki se običajno pojavijo le med spanjem, smo zaznali pri budnih zdravilcih, ko so delali. Zame je preverjanje biofeedbacka postalo ključno pri vseh oblikah zdraviteljstva, med drugim sem ga uvedla tudi, ko smo leta 1984 ustanovili Zvezo za terapevtske zdravilce. V tedanji zdraviteljski svet - kaj vse so zdravilci takrat govorili ljudem! - sem vpeljala znanost in psihoterapijo. Mislim, da bi moral vsak posameznik vedeti, kaj se mu dogaja v možganih, živčnem, imunskem in psihološkem sistemu med usposabljanjem za zdravilca, saj se le tako lahko prepriča, da vpliva na spremembe.
Kdaj ste postali zdravilka in kako se je odnos do zdraviteljstva spreminjal?
Kot zdravilka sem začela delovati leta 1979. Takrat so se ljudje odločali za tovrstno podporo šele, ko jim uradna medicina več ni mogla pomagati. Obisk pri zdravilcu je bilo poslednje upanje in ga je bilo celo sramotno priznati. V 80. letih so se stvari začele spreminjati in nekateri so se zatekli k alternativnim oblikam zdravljenja že med splošno medicinsko obravnavo. Od 90. let naprej pa se nekateri odločajo zanje takoj, ko dobijo diagnozo. To še vedno ni prevladujoči trend, vendar je zelo moden. Srečala sem številne neozdravljivo bolne. Vedno sem si prizadevala s človekom navezati pristen stik. Pravijo, da sem prijazna, ampak mislim, da me le izjemno zanimajo človeški potenciali. V zdraviteljstvu vztrajam, ker sem vedno znova priča, da imajo ljudje moč, da postanejo, kar želijo.
Preberite še: Pogovor s specialistom za akupunkturo dr. Petrom Papugo
Torej ste pomagali veliko ljudem, jih ozdravili ...
Nikoli nisem nikogar ozdravila. Nekaterim pa sem omogočila, da so živeli še leta potem, ko so jim diagnosticirali usodno bolezen. Denimo, neka ženska, ki je k meni hodila na zdraviteljske tretmaje, je živela še petnajst let potem, ko so ji napovedali še največ tri leta življenja. Bila je odločena, da se otroci vpišejo na univerzo. Imela je veliko podpore in medtem se je ponovno poročila. Neka druga gospa je živela še devet let, rada je slikala, vrtnarila, poučevala in brala. Ali pa nek moški, ki je po diagnosticirani levkemiji objadral svet in po dvajsetih letih umrl zaradi srčne kapi. Zdraviteljstvo namreč sproži miselno in čustveno motivacijo ter možnosti za samozdravljenje. Spodbudi in okrepi voljo ter željo po zadovoljstvu. Pomaga pa tudi pri umiranju. Videla sem številne umirajoče, ki jim je zdraviteljstvo pomagalo, da so se sprijaznili s koncem in lažje umrli.
Pred nekaj leti sem imela možgansko kap. Ker živim sama in doma ni bilo nikogar, ki bi skrbel zame, so me zadržali v bolnišnici šest tednov. Od ležanja so mi mišice tako oslabele, da se nisem več mogla premikati. Minilo je precej časa, da sem ponovno shodila. Leta sem se intenzivno ukvarjala z gibalnimi meditacijami, kar mi je pri okrevanju gotovo pomagalo.
Kdo je za vas zdravilec, zdravilka?
Naravna človeška sposobnost je zdraviti druge preko dotika, ženskam pa je to prirojeno. Tako matere komunicirajo s svojimi otroki. Ampak danes imamo to za nadnaravno. Zdraviti druge in sebe imajo aboridžini, plemenski ljudje, za povsem naravno sposobnost. Mi smo jo izgubili zaradi religij, ki so to obsojale kot čarovništvo, zaradi industrializacije, urbanih tehnologij ter izgube stika z naravo. Človeštvo je preživelo brez zdravnikov na tisoče let, tudi brez čarovnic in vračev. Torej nam je ta sposobnost naravna. Tudi ni izginila, vendar se jo moramo naučiti uporabljati. Zdravilstva se je mogoče naučiti in se v tem izpopolniti s praktičnimi izkušnjami. Nekaterim je ta sposobnost dana v večji meri, podobno kot so posamezniki bolj od drugih nadarjeni za glasbo, pisanje, šport.
Vaš pristop imenujete neuroEnergetics. Za kaj gre?
Moje delo je kombinacija različnih zdraviteljskih metod, v katere sem se poglabljala veliko let. Uporabljam različne zdraviteljske tehnike, odvisno od tega, kaj je posameznik, ki pride k meni po pomoč, zmožen razumeti v globoko sproščenem stanju. Običajno najprej skoraj vedno preverim osrednji živčni sistem. Informacije o tem, ali je oseba v razburjenem ali umirjenem zavedanju, dobim iz živčnega pleteža na vrhu hrbtenice. Potem pustim energiji, da teče preko mene skozi moje roke in preko središča živčnega spleta osebe, ki jo zdravim, naprej v telo. Nato preverim možgane; čutim njihovo utripanje, cerebrospinalno tekočino, elektromagnetne izmenjave. Ko začutim, kaj se dogaja v različnih delih možganov, spet pustim energiji, da teče preko mene v telo posameznika. Včasih dobim jasno predstavo o tem, kaj se dogaja v telesu drugega, drugič to začutim v obliki blokad oziroma nepretočnosti. Energije nikoli ne usmerjam, temveč vedno pustim, da najde svojo lastno pot. Energija je tista, ki opravi delo.
Poročena sem bila dvakrat, s tretjim partnerjem pa se nisem uradno poročila. Pri vseh treh partnerjih sem že po kakšnih dveh letih dobila občutek, da je del mene zaprt v podzemlju. Oni me niso v ničemer omejevali, v odnosih sem ustavljala samo sebe. Očitno sem na odnose alergična.
Pravite, da je ta energija za vas zelo počasen kozmični val, ki je neoseben in ne vsebuje le vseh informacij, temveč tudi vse možnosti.
Nekoč sem v strokovni reviji New Scientist prebrala, da so v neki puščavi skušali ujeti delčke zelo počasnega vijoličnega vala. To se popolnoma ujema z mojim prepričanjem. Zame je to počasen kozmični val. Religije govorijo o božanskem, qigong o univerzalnem, budizem o osvobojenosti. Za Maxa je bil to vir, rekel je, uglasite se z njim, prenesite ga skozi sebe in ga dajte drugi osebi. Izraz kozmični val je nekaj, kar pomaga meni osebno. Za vas je to lahko samo koncept. Koncepti človeku ne prinesejo resnice. Kar mora posameznik izkusiti, je stanje, v katerem se poveže s svojim lastnim bistvom, z izkušnjami, ki so osvobojene kulturnih in jezikovnih definicij. »Vir« nima nič opraviti z levo-desno, zgoraj-spodaj, spredaj-zadaj. Je energija, ki prežema vse. In zdravilec lahko posamezniku pomaga na več načinov.
Nedavno ste bili zelo bolni. Vam je zdraviteljsko znanje pomagalo pri ozdravitvi?
Pred nekaj leti sem imela možgansko kap. Več ur sem negibno ležala na tleh, potem so delavci vdrli v moje stanovanje in me odpeljali v bolnišnico. Tam so me obiskovali prijatelji zdravilci. Zdravili so me kljub negodovanju zdravnikov. Izkazalo se je, da so bile posledice možganske kapi zanemarljive. Ker pa živim sama in doma ni bilo nikogar, ki bi skrbel zame, so me zadržali v bolnišnici šest tednov. Od ležanja so mi mišice tako oslabele, da se nisem več mogla premikati. Minilo je precej časa, da sem ponovno shodila. Leta sem se intenzivno ukvarjala z gibalnimi meditacijami, kar mi je pri okrevanju gotovo pomagalo.
Zakaj živite sami?
Poročena sem bila dvakrat, s tretjim partnerjem pa se nisem uradno poročila. Zadovoljna sem, da imam otroke, vendar partnerski odnosi niso zame. Pri vseh treh partnerjih sem že po kakšnih dveh letih dobila občutek, da je del mene zaprt v podzemlju, kljub temu, da sem bila v prvih dveh zakonih veliko sama, saj sta oba moža precej potovala. Ko se je moj drugi mož nekoč vrnil iz Indije in me nekega jutra vprašal, kje je kava, sem miselno in čustveno izstopila iz odnosa. Podobno se je zgodilo z mojim zadnjim partnerjem, ko me je nekoč vprašal, kaj bo za večerjo. Je sicer velik umetnik in je Britanijo nekoč zastopal na Beneškem bienalu. Večkrat je kuhal in to odlično. Partnerji me niso v ničemer omejevali, v odnosih sem ustavljala samo sebe. Očitno sem na odnose alergična. (smeh)
Nekoč mi je oče rekel, da manj kot dva odstotka ljudi dela za splošno dobro. Menil je, da midva pripadava temu majhnemu odstotku.
Kje menite, da izvira ta vaš občutek, da v odnosih del vas živi v podzemlju?
Mislim, da sem nezmožna sklepati kompromise. Karkoli pač to pove o meni. Ko sem se razšla z zadnjim partnerjem, sem si morala poiskati novo stanovanje. Ni bilo preprosto, ampak globoko v sebi sem bila prepričana, da bom dobila, kar potrebujem. Pozneje sem ugotavljala, da se je vedno izteklo dobro, kadar se nisem poskušala upirati naravnemu toku. Zame so bili vsi trije odnosi v napoto mojemu notranjemu toku. Živeti z nekom je povsem nekaj drugega kot z njim sodelovati. To počnem zelo rada. Nekoč mi je oče rekel, da manj kot dva odstotka ljudi dela za splošno dobro. Menil je, da midva pripadava temu majhnemu odstotku.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: