Po krajši tišini je Mara odgovorila: »Torej ti je zdaj le povedal.«
»Kaj? Čuden glas imaš in kako redkobesedna si. Mara, te daje PMS? Sedim pred lokalom, sladkam se s svežim pecivom. Do popolnosti mi manjka le še tvoja družba,« sem jo vabila.
Prijateljica je znižala glas: »Prav imaš. Hormoni so krivi za hitro menjavo razpoloženja, na srečo pa so ti nosečniški bolj podobni hormonom sreče.« Malo je pomolčala in nadaljevala: »Pričakujem. Oprosti, da sem novico skrivala, nisem te hotela prizadeti. Še vedno si moja najbližja prijateljica.« 

Prijazen mladenič z Downovim sindromom je s počasnimi koraki prinašal pladenj, kljub previdnosti je čaj pljusknil čez rob skodelice. Stalni gosti Druge violine niso nikoli negodovali zaradi drobnih nerodnosti po vsej Ljubljani znanih prikupnih, »nekoliko drugačnih delavcev«. Tu pa tam se je našel kakšen snob s potrebo po bolj »sofisticirani strežbi« in raje zavil v drug lokal. Naklonjeno sem pokimala strežaju in telefon prestavila iz desne roke v levo, na desno uho nekoliko slabše slišim, nobene besede nisem smela več preslišati. Kaplja pelina je kanila v moje srce – ti pa nikoli ne boš mati.

Nisem želela prijateljici skaliti sreče: »Draga moja, to pa je novica leta. Vse mi moraš povedati. Pohiti, prosim. Dan je kot naročen za praznovanje: modro nebo, smetanasti oblaki, božajoče sonce, omamni vonj vrtnic …«
»A vrtnice ti je kupil?« v Marinem glasu je bilo zaznati razočaranje. Začutila sem potrebo, da mlajšo prijateljico zasujem z nasveti: »Menda ste nosečnice pretirano čustvene. Moderno je govoriti v dvojini, torej je tudi bodoči očka v pričakovanju in ga daje hormonska pozabljivost. Partnerja moramo vzgajati že od začetka zveze, ga gnesti in učiti izkazovanja drobnih pozornosti, ki jih ženske nujno potrebujemo. Harmonija v zakonu pa tudi ni kar od boga dana, zanjo moraš garati, sprejemati kompromise. Stisne me pri srcu, ko pomislim, da sem zaradi mojega Dareta zatajila željo po otroku. Vedno je govoril, da uspešna kariera ne vključuje otrok. Zdaj pa je prepozno. Ampak, oprosti, danes si ti prva violina. Srečnica, še dovolj si mlada. Povej, kako ti je uspelo celo pred mano skriti ljubimca!« 

K mizi je pristopila starejša ženska, otovorjena z večjo nakupovalno torbo, sveža zelenjava je kukala na plan, bilo je očitno, da so branjevke dobro opravile svoj posel. Vljudno se je opravičila: »Oprostite, ali lahko prisedem, malo bi si odpočila in se odžejala, preden se moje težke noge zagrizejo v klanec.« Ne da bi počakala na odgovor, je kar na tla odložila torbo in sedla. Od priletne gospe je zavel vonj po prežgani čebuli. Na živce mi gredo ženske, ki tudi za v mesto obdržijo oblačila, prepojena z vonjem po kuhani hrani. Sama si ob redkih kulinaričnih podvigih lase zaščitim z bombažno rutko, da se ne bi navzeli smradu. Začudena sem opazila, da so gospo z zelenjavo postregli brez naročila.
»Ti srčki iz Druge violine me poznajo, saj smo sosedje in vedno naročim kapučino z veliko pene in kozarec vode,« je odgovorila na moje neizrečeno vprašanje. Golobički s pladnjem je v zameno za nasmeh poklonila nekaj prijaznih besed, malo tudi sebi, na dušek popila vodo in posrkala le peno s kapučina. »Ne smem, imam visok pritisk pa sladkorno,« je pojasnila, kot da bi bilo meni kaj mar za njene bolezni. »Ne bom vas več motila pri pogovoru,« je še dodala in s težavo vstala. Malo me je jezilo, ker nisem mogla v miru klepetati po telefonu, preslišala sem pomembne podatke o bodočem očetu. Toda slaba vest me je prisilila, da sem zaklicala za gospo: »Lepo se imejte!« A bilo je prepozno. Ženica se ni ozrla, ni vedela, da je pozdrav namenjen njej. Gruča živahnih turistov z vodnico, ki je visoko v zrak molela rumen dežnik, je zavila mimo vogala ter se kot iz rečne struge pobegle pomladne vode razlila po cestišču. Smeh, pojoča italijanščina, klicanje zamudnikov so preglasili vse ostale zvoke. Zatulila sem v telefon: »Nič te ne slišim, pokličem čez nekaj minut.« 

Segla sem v predal torbice po škatli cigaret, spravljenih le za krizne čase. Nekaj globoko v pljuča posrkanih dimov in odhod turistov so mi umirili roke, ki so spet posegle po prenosniku: »Halo, se slišiva? Zdaj lahko v miru nadaljujeva. Blagor tebi, nič več ti ni treba šteti kalorij in lahko ješ za dva. Če pomislim, da že skoraj vse življenje stradam, pa se vseeno redim, se mi zdi celo navadna voda – redilna. Dare pa je tako ponosen na mojo vitko postavo. In kdo še ve za tvojo nosečnost?«
Na drugi strani je bilo slišati globok vdih in nato: »Le bodoči očka in ti, ljuba moja.«
»Ne razumem, kako lahko radostno novico obdržiš zase,« sem se čudila.
V Marinem glasu je bilo čutiti zadrego: »Ni lahko povedati, da se bo iz razmerja s poročenim rodilo dete, pa čeprav težko pričakovano. In nismo vsi tako kot ti široki v razmišljanju.«
»Prepričana sem, da boš ljubeča mati. In če prav razumem, si oba s partnerjem želita otroka, torej bo tudi očka dober. Vse hočem vedeti o njem. Pridi, prosim, rada bi si ogledala bodočo mamico.«
Z glasom na robu solz je Mara butnila: »Ne, ali res ne razumeš? Tvoj Dare je oče.« 

Iz glasbene šole na drugi strani ceste se je oglašal otožen glas violine. Divje lajajoč pes se je zagnal za vrabci. Deček na rolki se je zaletel v natakarico, kozarci so zdrsnili s pladnja ter se raztreščili na granitnih kockah. A noben zvok ni mogel preglasiti glasnega odmeva v mojih možganih – druga violina, druga violina …