Kadar govorimo o otrokovih pravicah, naj bi se hkrati spraševali tudi o dolžnostih. Kaj od obojega bi moralo biti na prvem mestu? Kako se to spremeni v najstništvu?

Otroci imajo predvsem pravico, da živijo v varnem in ljubečem okolju, pravico do izobrazbe, pravico do spoštovanja osebnostne integritete; gre za pravice, ki jih moramo zagotoviti odrasli, da lahko otrok odrašča in ob sebi čuti odrasle, na katere se lahko v vsakem trenutku zanese. Vsak starš in vzgojitelj se zaveda, kako dolga pot ga čaka, da vzgoji spoštljivega in odgovornega otroka. Pravice torej v prvi vrsti zavezujejo odrasle, ne otrok. Težave so nastale z uveljavitvijo permisivne pedagogike, ki je otroke postavila v enakovreden položaj z odraslimi in jim tako dala možnosti, da so začeli postavljati svoje zahteve, izražati mnenja, kar se je izrodilo v pregovarjanje in pogajanje, ki jih osiromašita za trdnost pri odločitvah, ki so zanje pomembne. Samo tisti starši in vzgojitelji, ki bodo s svojo skrbjo in avtoriteto privzgojili otroku zavest o njegovih dolžnostih, bodo lahko tudi spremljali otroke, ki napredujejo skozi vsa življenjska obdobja. Puberteta je obdobje, ki je že samo po sebi težavno. Tisti starši, ki so se z njimi o vsem »dogovarjali«, bodo takrat razočarani, saj njihovi otroci ne poznajo ne-ja, omejitev in bodo funkcionirali na ravni lastnih želja in pravic, ki so jim bile ves čas omogočene.

Že iz zgodovine oblačenja je znano, da so bili otroci včasih oblečeni in obravnavani kot pomanjšani odrasli, celo steznike so bili prisiljeni nositi. Danes jih neredko vključujemo v resne tematike, politične kampanje ter javno in zasebno obračunavanje med ločenimi pari, ko se od njih včasih celo pričakuje, da so razsodniki v sporih ipd. Mar ni osnovna otrokova pravica, da je otrok in šele potem vse drugo?

Kadar odrasli ne znamo ali ne zmoremo odgovarjati na izzive vsakodnevnih nalog, moramo to prepustiti nekomu drugemu. Ne samo starši, tudi šolske institucije težijo k temu, da vključujejo otroke v mnenja in razprave, ki jim niso dorasli. Lep primer so tako imenovani otroški parlamenti, v katerih bodo otroci in mladostniki v prvi vrsti želeli, da je zanje čim manj obveznosti, da denimo ne bi pisali domačih nalog. Nisem jih še slišala izpostaviti, da bi si želeli več domačega branja, prostovoljnih dejavnosti v pomoči starejšim, akcij za čiščenje okolice svoje šole itd. Zdaj je popularna akcija za čisto okolje, ki bi bila super, če bi angažirala otroke, da bi namesto igricam namenili čas delu. Osnovna otrokova pravica je, da odrasli pustimo otrokom otroštvo in jih ne zlorabljamo za reševanje svojih težav.

Spanje je najpomembnejša otrokova potreba. Zelo me žalosti, da že v vrtcu govorijo o počitku, in ne spanju, kljub raziskavam – hormon rasti se najbolj sprošča v spanju – in zdravi pameti. Otrok, ki ne spi, ne raste; zlasti v puberteti, ko se glavni hormon sprošča šele ob jutru. Veliko psihosomatskih težav, hiperaktivnih in čustveno razdražljivih otrok bi rešili, če bi najprej uredili njihov ritem spanja.   

Ponekod so del kurikula osnovnih šol tako imenovani podjetniški krožki, ki verjetno prej spodbujajo k ambiciozni zvijačnosti kot človečnosti in spoštovanju med ljudmi.

Žal imam občutek, da kurikul vedno bolj sestavljajo ljudje, ki nikoli niso konkretno delali z otroki. Če pogledamo v povprečje, imajo naši otroci večinoma vsega preveč, torej bi bilo bolj smiselno uvesti predmet varčevanja in krepiti vrednote skromnosti, ker bodo v njihovem življenju gotovo še prišle krize. Pri vsaki izobraževalni instituciji od vrtca do fakultete bi morala biti prva misel in glavna dolžnost vodij, da imajo dober pedagoški kader, ne pa materialne razmere, ki so samo kozmetična fasada za osnovno pedagoško delo. Ni samo podjetništvo neprimerna vsebina, tudi angleščina in še kaj.

Zakaj angleščina? Se vam zdi, da jo imajo prezgodaj?

Čeprav je ponujena kot izbirni predmet, jo večina staršev izbere, ker zaupajo šoli, da je to naredila prav. Šestletni otrok se lahko vzporednega jezika uči le ob staršu, ki govori ta jezik, mogoče bi bilo tudi iz sinhronizacije filmov, risank. Dejansko pa jih ima v zadnjem desetletju veliko govorne težave zaradi premalo logopedov in prepozne obravnave, torej imajo še s slovenščino težave. Iz prakse tudi vemo, da se denimo naučijo brati, imajo pa težave pri obnovi vsebine, s širino besednega zaklada itd. Namesto angleščine bi bilo smiselno imeti več športnih vsebin, pa tehničnih, naravoslovnih, umetniških, tistih, ki bi otroke v prvi triadi opremile za zdrav življenjski slog, razvijale finomotoriko, jih naučile opazovati, se čuditi in spoznavati naravo. Umetniške vsebine plemenitijo otrokova čustva.



»Najboljši način za to, da so otroci dobri, je, da jih osrečiš,« je dejal Oscar Wilde. Sreča je seveda širok pojem, zlahka podvržen manipulaciji vseh vrst. Kako osrečevati otroke, da bodo tudi kot odrasli znali biti srečni?

Velikokrat slišim: »Želim samo, da bi bil moj otrok srečen.« Srečo dosežeš z opravljenimi nalogami, dobro samopodobo in uresničenimi osebnimi cilji. Ljudje si jo zamišljajo kot vsebino, ko bo otrok imel vse, kar si zaželi, počel stvari, ki si jih želi, bil v šoli, kjer bodo vsi prijazni, se veliko zabaval, itd. Mene kot mamo je najbolj osrečilo in me še vedno, kadar pridejo otroci, vnuki na kosilo in ga pohvalijo, kadar mi uspe dobro rešiti zapletene življenjske okoliščine, skratka, srečo dosežemo po posredni poti, ko ustvarimo neko delo ali nam uspe dober odnos, ritem spanja.

Po določenih raziskavah otroci za zdrav razvoj možganov ne bi smeli vstati prezgodaj vsak dan znova, temveč bi bilo zanje bolje, da bi spali vsaj do osme ure, ne glede na to, kdaj gredo spat. To seveda postavi pod vprašaj vse urnike osnovnih šol. Kaj menite vi?

Žal naši otroci prezgodaj vstanejo in gredo prepozno spat. Spanje je najpomembnejša otrokova potreba in ritem spanja je treba vzpostaviti od rojstva naprej. Zelo me žalosti, da že v vrtcu govorijo o počitku, in ne spanju, kljub raziskavam – hormon rasti se najbolj sprošča v spanju – in zdravi pameti. Otrok, ki ne spi, ne raste; zlasti v puberteti, ko se glavni hormon sprošča šele ob jutru. Veliko psihosomatskih težav, hiperaktivnih in čustveno razdražljivih otrok bi rešili, če bi najprej uredili njihov ritem spanja.

Vrsto let je vse več medvrstniškega nasilja – med fanti fizičnega in besednega, med dekleti pa predvsem psihološkega. Zakaj si mladež jemlje pravico znašanja drug nad drugim in si tako zadaja rane, ki se morda ne zacelijo vse življenje ter slabo vplivajo na splošno družbeno ozračje?

Resnično prihajajo na terapijo odrasli ljudje, ki imajo še vedno travme zaradi medvrstniškega nasilja. Seveda je prav, da se odzovemo, takoj ko to zaznamo, vendar je treba biti tudi subtilen starš in učitelj, da začutimo otrokovo stisko. Veliko se govori o nasilju, premalo pa o preventivi. Prav to je odgovor na vaše vprašanje. Kadar nimamo časa vzgojiti empatičnega in sočutnega otroka, če mu ne omogočimo, da se sooči z neuspehom, izgubo, boleznijo, bo prevladal njegov sebični ego. Kadar lahko otrok besedno nadvlada učitelja ali starša, je že prepozno. Spet je odvisno od nas odraslih, katere prioritete vrednostne usmeritve otroka si doma ali v šoli postavimo in koliko truda in lastne energije smo pripravljeni za to žrtvovati.