Ženska potrebuje krepkega moškega

Odvetnik ste že 51 let. Vaša najnovejša knjiga – deseta po vrsti, če upoštevamo tako strokovna kot leposlovna dela – je nastala v sodelovanju s Tadejem Golobom. Kako sta se ujela?

Knjižno delo, ki je izšlo na moj rojstni dan 28. junija, je bilo darilo mojega sina Aleksandra (Čeferina, op. a.). To, da bo biografijo pisal Tadej, sem izvedel šele, ko me je povabil na intervju. Na voljo sva imela štiri mesece. Šlo je za trdo delo. Še dobro, da je Tadej tudi plezalec in po značaju trmast, sam sem pa prav tako trmast odvetnik. (Nasmeh.)

Kdo sem jaz, da bi izključeval vse bogove, Kristusa, Alaha, Mohameda, Budo itn.? Šele takrat, ko ti umre kdo od bližnjih, se zaveš, da si na svetu le eno sekundo. 

To lastnost ste, kot pravite, podedovali po svojem očetu, prof. dr. Emilu Čeferinu, prav tako uveljavljenem pravniku. Zakaj ima vaša biografija naslov Nespodobni odvetnik? Sliši se malce negativno.

Sam sem nad naslovom, ki se ga je domislil Tadej, navdušen. Ponosen sem, da sem nespodobni odvetnik. Naj vam razložim. Perića (Ivana, obsojenega na 30 let zapora zaradi trojnega umora družinskih članov, op. a.) sem zagovarjal približno deset let. Vsi moji dokazni predlogi so bili zavrnjeni, zato sem na sodišču povzdignil glas in uporabil ostrejše izraze, zaradi česar so me krepko finančno kaznovali. Po tistem, ko sem izkoristil vsa pravna sredstva znotraj države in bil zavrnjen, mi je preostalo še evropsko sodišče za človekove pravice. To je po desetih letih 1. januarja letos razsodilo, da mi je bila kratena pravica do svobode izražanja, ter Slovenijo obsodilo, da mi mora plačati odškodnino za duševne bolečine in povrniti vse stroške. Nekatere posameznike v pravosodju je to hudo prizadelo. V strokovnem časopisu Pravna praksa so me označili za nespodobnega odvetnika. Pri tem so zavzeli stališče, da je odvetnik uradnik sodišča. Oprli so se tudi na definicijo nekega učitelja prava, ki je ob priložnosti, ko sva z Aleksandrom zagovarjala Milico Makoter, zapisal, da »je neetičen in nespodoben tisti odvetnik, ki v imenu klientovih koristi izrabi vse zakonite pravne možnosti samo zato, da prepreči obsodbo svojega klienta. Odvetnik naj bo le klientov prijatelj. Pri tem ne sme gledati samo na njegove koristi, ampak tudi na koristi vseh drugih udeležencev postopka.« Razumi, kdor more!

Torej boste še naprej nespodobni in z dobrim občutkom pri sebi?

Ob koncu vsake kazenske zadeve sem se vedno vprašal, ali sem storil za klienta vse, kar sem moral in mogel. Morate vedeti, da je kazenski postopek spopad med enormno močnejšo državo, ki ima monopol nad fizičnim nasiljem oziroma ogromnim aparatom, in šibkim posameznikom. Med njima je edini odbijač odvetnik. Pa če bi še ta delal za državo, bi bil to konec pravne države. Zmeraj sem simpatiziral s šibkejšimi tudi zato, ker sem del mladosti preživel z ljudmi z družbenega dna. To je bila zame dragocena izkušnja, te ljudi razumem.

V biografiji omenite, da vas je glede primera Perić po telefonu poklicala znana jasnovidka Sara in vam dejala, da on ni morilec, da vam bo uspelo s pritožbo in v kateri sobi bo obravnava. Čez tri mesece se je to uresničilo. Verjamete v jasnovidnost določenih ljudi?

Poglejte, kadar se ukvarjam s primerom – ponavadi gre za razvpite in medijsko pokrite zgodbe – se mi oglasi veliko ljudi od prič do strokovnjakov ter čarovnikov in napovedovalcev prihodnosti. Sestanem se z vsakim, ker nikoli ne vem, ali me morda ne čaka kakšna koristna informacija. Ali verjamem v jasnovidnost? Verjamem v marsikaj. Versko gledano sem agnostik. Kdo sem jaz, da bi izključeval vse bogove, Kristusa, Alaha, Mohameda, Budo itn.? Šele takrat, ko ti umre kdo od bližnjih, se zaveš, da si na svetu le eno sekundo.

Štirideset let sem pil le sok; v usta nisem dal niti bombona z likerjem. Pokojni psihiater dr. Rugelj je mojemu prijatelju dejal, da medicina takšnega pojava ne pozna; obstajajo le zdravljeni, ne ozdravljeni alkoholiki. Nihče me ni zdravil, ozdravil sem se sam. 

Bralcu ste zaupali precej pikantnih podrobnosti iz svojega življenja. Po študiju prava ste bili nekaj časa novinar in prav ta poklic naj bi vas popeljal v vse bolj pogosto druženje z alkoholom.

V življenju, predvsem v mladosti, sem počel vse, kar je bilo prepovedano. Popival sem že prej na pravni fakulteti vse do rojstva prvega sina Roka. Želel sem si, da bi bil moj otrok in sorojenca (Aleksander in Petra Čeferin, op. a.) na očeta ponosni. Zato sem opustil alkoholizem in štirideset let pil le sok; v usta nisem dal niti bombona z likerjem. Pokojni psihiater dr. Rugelj je mojemu prijatelju dejal, da medicina takšnega pojava ne pozna; obstajajo le zdravljeni, ne ozdravljeni alkoholiki. Nihče me ni zdravil, ozdravil sem se sam.

Dobro bi bilo, da se Slovenci, ki sodimo v vrh, kar zadeva alkoholizem, zavedamo, da je tega zmožen le redko kdo. Vi ste pred tem popili tudi po liter žganja na dan in ga včasih mešali še s črnim in belim vinom. To, da vam je z danes na jutri uspelo premagati takšno zasvojenost, je zares nenavadno ter vredno priklona.

Hvala. Zagotovo nato, ko se odločiš, da ne boš več pil, in se vseeno vdaš skušnjavi, zate ni več izhoda. Pri krepitvi oslabljenega telesa sem si pomagal tudi s karatejem. (Ima črni pas, nekaj časa pa je te borilne veščine poučeval tudi svoje vnuke, op. a.) Še vedno redno treniram v fitnesu trikrat na teden, med vikendi pa igram golf. Po tistem, ko sem bil dve leti vdovec in je sledila odločitev, da si bom poiskal spremljevalko (zdaj je že štirinajsto leto v zvezi s petindvajset let mlajšo stevardeso Rijo Čič, op. a.), sem se sestal s sedmimi kandidatkami. One so pile šampanjec, jaz pa kokto. Po tistem sem opustil še to in zdaj spet normalno, zmerno uživam alkohol ob jedi, zvečer pa pred spanjem spijem viski.

Za nekoga, ki je bolj labilen, bi lahko bilo to usodno in bi se hitro navadil.

(Odločno.) Odvetnik ne sme biti labilen.

V enem od poglavij najdemo ganljiv dialog med vami in vašo pokojno ženo Ano, ki vam je, ko ste se, takrat še v fazi popivanja, iger na srečo ipd., odpravljali ven »na kratko«, odvrnila: »Daj vzemi rekelc, tri dni te ne bo …« Kakšna ljubezen je to bila, da vas je tolerirala! Po drugi strani pa je tudi ona za en mesec odšla v Avstralijo k vašemu stricu in vam pustila vse otroke, da ste skrbeli zanje.

(Pokima in se nasmeje.) Ja, Tadej je napisal: »Fino smo se imeli.« Vse sem počel sam. Tudi v pisarni. Začel sem kot one man band – odvetnik, pisec magisterija, šofer, kurjač, strojepisec, pometač, tisti, ki sprejme stranke in poskrbi zanje. Obenem sem med Anino odsotnostjo skrbel za otroke. Danes pa smo po številu odvetnikov – teh je petintrideset – največje takšno podjetje.

Vaša žena je po tistem, ko je izvedela za svojo bolezen, živela še osemnajst let, tudi zaradi alternativnega zdravljenja. Šla sta na vse konce sveta, tudi do šamanov. Na koncu, ko je že umirala, je zavrnila bolnišnično pižamo ter se raje poslovila v svoji beli čipkasti spalni srajci. Bila je zelo elegantna, močna ženska.

Zagotovo, poglejte! (Pokaže na slikarsko platno z motivom ženske na steni za njim.) To je njen zadnji, še nedokončani portret, ki ga je naslikal iranski slikar. Tudi on je umrl takoj za Anino smrtjo. Zadela ga je kap.

Pogovarjam se s številnimi damami – ženski spol mi je bil od nekdaj pri srcu – in vse po vrsti se pritožujejo, da ni več pravih moških, dedcev. Po moji oceni je najmanj pol leta armije za slovenskega mladeniča zelo koristno. 

Zgodbe vajinih otrok v knjigi prav tako pričajo, da je bila ona tista bolj odločna, stroga, ki je komu pripeljala kakšno zaušnico, vi pa ste nastopali bolj v vlogi tolažnika.

Nedvomno. Tudi v knjigi priznavam, da ni vzgojila le najinih otrok, ampak tudi mene.

Tako vi kot vaša sinova sodite v generacijo, ki je morala opraviti obvezno služenje vojaškega roka. Ste za to, da se ga znova uvede?

Pogovarjam se s številnimi damami – ženski spol mi je bil od nekdaj pri srcu – in vse po vrsti se pritožujejo, da ni več pravih moških, dedcev. Po moji oceni je najmanj pol leta armije za slovenskega mladeniča zelo koristno.

Kot iniciacija, vstop v moškost?

Ja, malce mora pa fant tudi trpeti! V nasprotnem ostane pri mamici do svojega štiridesetega leta, saj je prešibek za kar koli. Ne zna se boriti. Ženska potrebuje krepkega moškega.

Imate za konec najinega pogovora še kakšno splošno sporočilo za Slovence?

(Hudomušen nasmešek.) Slovenci, veselite se uspehov drugih! (Smeh.) To nujno objavite!