S tem, kar uzremo v drugem, ga lahko dvigne onkraj meja dotlej možnega. In s tem, kar drugi uzrejo v nas, nas polni ali prazni, gradi ali ruši, zdravi ali škodi. Drug drugemu dajemo razlog za polet ali ključavnice na poti svobode …

Gospod Y se je s prvo ženo za silo razvijal na nivoju odnosov kot samega dela, saj je sicer izvorno izhajal iz ležerne družine, ki ni imela drugih ambicij kot so plačevanje položnic, dopusti in dobra jedača in pijača. Ob ženi se mu je že na začetku zveze posvetilo, da ta ženska ni od muh in da če bo želel obdržati njeno naklonjenost, bo moral iz sebe nekaj narediti. Žena je vanj odsevala zahtevo po odraslosti, odgovornosti in korekciji udobja in užitka, kar je za (razvajene) moške večkrat težko.

S kom se družimo ali živimo, ni nedolžna stvar. Ima usodne, nepovratne posledice. 

Že kmalu po prvih zmenkih mu je postalo jasno, kako velik lenuh je bil v preteklosti in kako malo delovnih navad ima. In ko sta pričela resno razmerje s poroko in otroci, je vse bolj prepoznaval, kako ga »odraslost« duši. A tekom časa je gospod Y vseeno spoznaval, da je delo na sebi težka reč. Še globlje je dojemal, kako težko je odpravljati določene slabe navade in pravzaprav prepoznati, kje je zares izvorna blokada. Spoznanje, kakšno garanje je to, ga je prikovalo k tlom.



V primarni družini ni nihče bral ali kaj prida razmišljal. Veliko pa se je modrovalo na pamet, kritiziralo in domišljavo postavljalo pravila in trditve, ki niso imela velike povezave z realnostjo. Namesto znanja so si nadeli lišp bahavosti, namesto truda pa obrekovanje tistih, ki so veliko delali in zato tudi ustvarjali. Zato je ob veseli, razigrani in delovni ženi postajal vse bolj zagrenjen, frustriran in v sebi napet. Počasi jo je pričel sovražiti, saj ni bil pripravljen na vložke, ki so zahtevali konstantno rast, delo in vztrajnost.

Vse bolj se je oddaljeval od družine, si našel družbo razigrane in brezskrbne mlajše ženske in v čustvih postopoma odhajal. Žena je vanj žarela nekaj, česar ni bil pripravljen dati; ta mlajša ženska pa ga je v vsem občudovala, najsi bo to košnja trave ali božanje, ko pade mrak. Za njo je bil cel junak in prvič je začutil, da ima pomen in vrednost. Nerganje, slaba volja in ležernost ter klena drža žene, njena žilavost in odločnost so botrovali razhodu para.

Gospod Y se je v novi vezi počutil bolj koristnega in vrednega, a kmalu je pričel popivati in padati na ravneh osebne in poslovne rasti. A v sebi je bil pomirjen. Odblesk prve žene, njeno žarenje in neizrečena pričakovanja so bila zanj preveč. In res je, vsak ima pravico, da da toliko, kot je pripravljen, četudi je res, da bi zmogel veliko veliko več. Ni še vedel, da nas drugi pogosto določajo, prvič z vero v nas, ki sproža specifične odzive in ravni rasti in drugič z odnosom, kjer nas gradijo v odgovornost ali uspavajo zgolj v udobje. In to, s kom se družimo ali živimo, ni nedolžna stvar. Ima usodne, nepovratne posledice. 

Gospod X pa je bil pravo nasprotje gospoda Y. Čeden, sposoben garač, »pravi dedec« in človek besede. Vsaj tako je menil o sebi in drugi so vanj žareli hrepenenja in up, da jih bo vzel pod svoje okrilje. Veliko je delal, potoval, kupoval, prodajal in prav užival je v žarenju strasti, ki jo je prelival v svoje umetniške poslovne stvaritve. Bil je odličen z besedami, držo in karizmo, a žarel je v večji meri le za lastni uspeh, zmago in blišč. Nadvse rad se je sestajal z ljudmi.

In ker je bil žareč, uporabljajoč prijazne in mehke besede, so ga ženske občudovale in mu odpuščale. Odpuščale vse njegove zdrse, napake, težave in namerne izgovore, saj je zares žarel le zase in za vse tisto, kar je smatral za pomembno. Sam sebi je bil center in podobno kot gospod Y zaverovan v svojo lažno samopodobo. In vsaka ženska ga je slej ko prej dolgočasila, dokler ni srečal umetnice, ki je slikala kamenje in ga prodajala po spletnih straneh in na tržnici.

Ona, razlog za njegov preboj in osvoboditev, se je neizbrisno zapisala v globine njegove biti. In šele ob njej je razvil sočutje, empatijo in notranjo ubranost s svetom, človekom in okoljem. 

Da se je v njo nesmrtno zaljubil, je bilo jasno bogovom, ki so gospoda X in Y opazovali iz zasede. Da se mladenki s kamenji materialnost in poslovnost nista zdeli v nobenem primeru primerni za ta planet, gospod X ni mogel razumeti. To, da je zavračala njegovo poslovno strast kot praktično edino lastnost, zaradi katere ga je večina sveta in ljudi občudovala, ga je zamrznilo v ontološki šok. Skratka, predramilo iz posebnega tipa egoizma, ki je povezan s sposobnostjo, danostjo in pogoji samorealizacije.



Gospod X ni imel veliko empatije do ljudi, ki niso dosegali vidnih rezultatov v materialnem svetu. Ni še razumel, da ni vsem dano, da živijo svoje potenciale; nekateri čakajo, da dozorijo in možnosti odnesejo naprej - morda v druga življenja, če le obstajajo. Zato je tako pomembno, da ohranjamo sočutje do ljudi in njihovih poti, ki jih uberejo ali pa, ki se jim kar same od sebe zgodijo … Gospodu X so se ideje o nežnem, subtilnem in vzročnem v duhu zdele oddaljene od bistva in pravzaprav velika neumnost, ki pa ga je kljub vsemu na nek čuden način intrigirala. Vse dokler ni srečal mladenke s kamenji je bil njegov svet celovit, a sedaj je pričel razpadati, košček za koškom.

Do mladenke je čutil vse večje razumevanje, spoštovanje in občudovanje, in ljubezen ga je pričela preobražati. Njen pogled je bil tako čist in njeno kamenje tako preprosto lepo … In ne le, da je ustvarjala čudovite umetnine - pogovarjala se je z angeli, hodila po žerjavici, malo skromno stanovanjce vselej očistila s svetimi kadili in molila ter meditirala zanj, da spusti moč duha v svoja podjetja in se poveže z dobrim v sebi … A z njim ni in ni hotela na kavo, saj je želela, da se očisti zmot in popravi odnos do sebe ...

In bogovi so opazovali in opazili. Kar so videli, se je dopadlo njihovim očesom. Gospod Y je prepoznal, da mora ustvarjati iz sebe in lastnega jedra in ne le pričakovati od žensk, da se bodo trudile in garale zanj. Počasi je dozorel, postal oče in ohranil spoštovanje do močnih žensk, ki zdravijo dušo tega sveta.

In gospod X? Mladenka s kamenji je dopolnila trideseto leto in ga povabila na skromen obed. Govorila mu je o času in popku sveta, o lepoti narave in spoštovanju bitij in dev in vil, ki skrbijo za kozmična ravnovesja. Pripovedovala mu je o pravljicah in o zmagi dobrega, ki vselej pozdravi temo. O svetosti narave in o pomenu ljubezni med moškim in žensko. Njena tiha in nepopustljiva ljubezen je umirila njegov utrujajoč tek z uspehom in tempom pričakovanj. Ponudila mu je roko in gospod X jo je presrečen sprejel. Saj je čas, ki so jima ga naklonili bogovi, naredil svoje. Danes uspevata in rasteta skupaj, saj povezujeta tako vrednote zemlje kot neba.

Gospod X je bil čudovit, a nikdar ga nihče ni videl tako, kot mladenka s kamenji. Ona, razlog za njegov preboj in osvoboditev, se je neizbrisno zapisala v globine njegove biti. In šele ob njej je razvil sočutje, empatijo in notranjo ubranost s svetom, človekom in okoljem, saj je bil prvič deležen dotika miline ženske duše, ki je sol tega sveta.