Komaj čakam na jutro. Zajtrk je in kava prijetno diši. Vendar v jedilnici nekaj manjka. »Ne nekaj. Nekdo!!!« Kradoma pogledujem proti vratom, toda moj pogled zaman išče njegovo pojavo. Sama sebe oštevam: »Prismuknjeno babše, saj nisi normalno! Pa ne, da se zaljubljaš, in to pri teh letih. Zdajle bi pa demenca prišla kako zelo prav! Da bi se zjutraj zbudila razsodna in trezna, še bolje, da ne bi poznala nikogar več, še sebe ne. Tako pa sem še v snu napol pijana od že zdavnaj pozabljenih čustev. Tega si enostavno ne morem dovoliti. Ne morem in ne smem!« 

Toda nekaj se razrašča v meni. Kot bi mi iz srca poganjalo tisoč drobnih korenin in mi rinilo žgoče nitke v moje staro uvelo telo. Upiram se, toda zaman. To v meni je močnejše od mene. »Toda kje si, za vraga. Prikaži se že vendar!« Ni ga. Odidem med zadnjimi v upanju, da pride. Ni ga! »Kaj pa, če je ponoči umrl?« me naenkrat prešine grozljiva misel. Ja, satan v meni ne da miru! Vedno mi šepeta odtrgane in neprijetne misli. Trudim se na vso moč, da ga preženem. 

Zapletem se v površen pogovor z dvema sostanovalkama. Malce o vremenu, več pa o najbolj hvaležni starostni temi – o zdravju. Malo po ovinkih povprašam, »preveč naravnost ne smem, se lahko še izdam,« ali je danes slučajno že bil na severni strani spodnjega trakta kakšen mrtvaški avto. 

Ni bil, hvalabogu. »Še je živ!« »Veste, oni, ki tako rad bere, si je pretegnil kito,« izvem, kar sem hotela izvedeti, zahvaljujoč ažurnim babjim čenčam, ki se jim sicer praviloma izogibam. Tokrat bi tem klepetuljam od same sreče na lica prislinila sočen poljub, vendar se zadržim. »Kito si je pretegnil, hihi,« se namuznem, »le katero, kaj?« Lahkih nog, pravzaprav s tremi nogami (z dvema lastnima in eno pomožno – še vedno imam berglo) in s kamnom, kaj kamnom, skalo, odvaljeno od srca, kot omotičen kenguru poskakujem po hodniku. Lepo mi je. »Kdo bi si mislil, da mi bo tule v domu tako lepo. Sicer pa, kjer se ljubezen vseli, postane tudi zapor palača. Ha! Drži kot pribito!« 

Dan kasneje. Še vedno ga ni. Hrano mu nosijo v sobo. Sicer pa: »Status quo. Zelo ga pogrešam, vendar niti pod razno ne toliko, da bi se ponižala in ga šla obiskat. S tem bi se izdala! Kapitulirala.« Ravno srebam zadnjo žlico špargljeve juhe, zatopljena v branje časopisa, pri jedi – kar ni lepo, ko me zmoti žameten moški glas: »Smem malo dvigniti okensko navojnico? Vas moti sončna svetloba?« 

Dvignem pogled, povsem nepripravljena, in skoraj mi pade žlica iz rok. »On je!« Po telečje ga pogledam – pamet imam povsem blokirano in ponovim: »Ali me moti sončna svetloba?« 

»Ali me moti sončna svetloba? Sveta nebesa, neeeee! Pa če v tem trenutku uperijo vame slepeče žaromete brazilskega stadiona Maracana, me ne bi motilo!« Zadnje atome moči posrkam od kdove kod, da mrtvo hladno in kar se da ravnodušno odkimam: »Ne, v redu je!« On še malce postoji, verjetno tuhta, kaj naj reče oziroma ali sme prisesti ali ne, vendar se odloči, da bo sedel pri svoji mizi. »Tudi prav! Malce sem užaljena, malce mi je pa odleglo. Nisem še pripravljena. Ne na pogovor ne na druženje. Ker me preplavljajo čustva in verjetno ljubezen. Ta pa iz pametnih dela norce in iz norcev pametne. Kar ne velja zame – tepka ostane tepka za vselej!« Uide mi polglasen vzdih, ravno dovolj slišen, da ga On prestreže. Kot v počasnem posnetku paralizirana prestrežem udar električne strele. Gleda vame! 


*Z zgodbo Dama s tremi nogami je na dvanajstem Oninem natečaju leta 2008 zmagala avtorica Sabina Majcen. Rdeča nit natečaja je bila Eden je bil pravi.  

Jutri ne zamudite nadaljevanja zgodbe.