Zaljubljenost in ljubezen sta sicer dvojčka, toda ne enojajčna. Zaljubljenost se res zgodi na hitro in mimo naše volje, toda trpljenje in bolečine, ki lahko sledijo, so naše in zelo dolgotrajne, morda celo usodne. Če ne drugače, je stanje podzavestne in nezavedne privolitve v nesvobodo. Če je celibat pričevanje ljubezni, s katero se človek predaja Bogu, da bi bil povsem svoboden in pravično ter pošteno delal ljudem dobro, zaljubljenost zasužnjuje zaljubljenega. Iskreno, nihče se mi tako ne smili kot zaljubljena oseba. Ta obupna, srhljiva nemoč zaljubljenca, ki se skriva za cunamijem strasti, je ponižujoča do bolečin. Če imate nekoga res radi, naredite vse, da se v vas ne zaljubi.

Ljubezen lahko z različnimi komunikacijskimi veščinami in manipulacijami zaigramo, zaljubljenosti pa ne, ker je povsem usidrana v čustvih, ki jih ni mogoče kontrolirati in upravljati. 

Ljubezen in zaljubljenost, dva fenomena spolnosti

Sokratova misel »Ljubezen v resnici ni nekaj, s čimer Jaz razpolaga, temveč nekaj, kar razpolaga z Jazom« najde svojo najboljšo in najbolj verodostojno projekcijo ravno v slikanju podobe zaljubljenosti. V vsakdanji komunikaciji med ljudmi je mogoče ugotoviti, da je precej malo tistih, ki razlikujejo med pojmoma ljubezen in zaljubljenost ali pa ju razumejo kot sopomenki za isti pojav. Tudi med strokovnjaki ne obstaja konsenz o definiciji pojma zaljubljenost. Nekdo lahko ljubi, toda to ne pomeni, da je zaljubljen. Imeti nekoga rad še zdaleč ne pomeni ljubezni, še manj pa zaljubljenost. Oseba lahko ljubi več, malo manj ali manj, medtem pa zaljubljenost ne obstaja kot relativen, temveč absoluten pojem. Ženska je namreč noseča ali pa ni noseča, ne more biti malo ali več noseča. Ljubezen lahko z različnimi komunikacijskimi veščinami in manipulacijami zaigramo, zaljubljenosti pa ne, ker je povsem usidrana v čustvih, ki jih ni mogoče kontrolirati in upravljati. Samo znotraj medspolne komunikacije lahko govorimo o pojavu zaljubljenosti kot nadrealnem čustvenem dogodku, ki je izhodišče sleherne vrste umetniškega ustvarjanja. Zaljubljenosti in kašlja se, preprosto, ne da skriti!

Razumevanje pojava zaljubljenost

Zaljubljenost je, kot pravi prof. dr. Zoran Milivojević, »posebno čustvo, zasnovano na psihičnih mehanizmih idealizacije in nezavestne projekcije«. Ali drugače, pri zaljubljenosti gre za nenaden izbruh posebnih čustev zelo visoke erotične intenzivnosti, ki so osredotočene na drugo polovico v iskanju lastne popolnosti ali ideala. V okoliščinah idealizacije določene osebe oči ne pomenijo veliko. Gre za nastanek slepote razuma. Vse dokler pri ljubljeni osebi ali v njenih dejanjih ni mogoče videti nič motečega, obstaja zaljubljenost. To je stanje, ko srce (sinonim za ljubezen, čustvenosti) sprehaja razum »naokoli« in ga žejnega pelje čez potok. Temu pojavu običajno rečemo zaljubljenost. Seveda, obstajajo še druge predstave o izvoru zaljubljenosti. Druga izmed njih pravi, da se pri osebi, ki se je oprijema zaljubljenost, ta proces začne, potem ko njeno nezavedno ugotovi podobnost drugega s svojo predstavo o pravem partnerju (Z. Milivojević, 6. 5. 2019).

Zaljubljenost je lahko stvar ene same osebe, medtem ko je ljubezen stvar dveh (najmanj). Iz tega dialektičnega odnosa med ljubeznijo in zaljubljenostjo sledi, da je v slehernem odnosu med žensko in moškim močnejši tisti, ki manj ljubi, ali pošteno rečeno, ki ni zaljubljen. 

Kadar od ljubezni ne vidiš osebe, ki jo ljubiš, si zaljubljen

Torej, gre za določen intuitivni refleks in energijski proces, v katerem nezavedno ugotovi, da je predstava o pravem partnerju »naletela« na pravo osebo. Dejstvo je, da nekdo prepušča svojemu nezavednemu Jazu izbiro partnerja, v ljudskem pogovornem jeziku običajno rečemo srce, sledi tudi odgovornost tistega, ki se zaljubi v nekoga oziroma postaja zaslužen ali odgovoren za posledice zaljubljenosti. Ta sodobna teorija o zaljubljenosti, ki locira izvor erotične energije znotraj osebe, ki se ji zaljubljenost dogaja, seveda ni edina. So tudi mnenja, ki trdijo, da izvor zaljubljenosti ne prihaja iz same osebe »žrtve«, temveč njen razlog prihaja od zunaj, od druge osebe. Nekorektna spolna agresivnost žensk je pogosto vzvod ali provokacija za izzivanje zaljubljenosti pri moških. »Poznam kar nekaj posameznic, ki se bombastično uredijo in se odpravijo ven ter med seboj stavijo, katera jih bo tisto noč več osvojila in dobila. Tudi ženske se torej igrajo z moškimi, dojemajo jih kot kužke, ki postanejo krotki, takoj ko jim pokažejo dekolte in pomigajo z zadnjico. Mnoge tako kažejo moč in degradirajo moške (V. Podgoršek, Onaplus, 2. 4. 2019).« Najpogosteje gre za zavestno delovanje (kalkulativni um, V. Godina) določene osebe (praviloma ženske) do druge, da bi ji postregla s kodiranimi znaki in simboli, ki v »žrtvi« oblikujejo informacijo o tem, da pred njo stoji prava oseba. Seveda, številni verjamejo, da med zunanje vplive na čustvene procese odkrivanja prave in edine osebe pogosto vplivajo okoliščine, ki nastanejo brez volje tistih, ki so se v njih znašli kot »žrtve« ali »agresorji«. Rečejo, da so preprosto padli v okoliščine, za katere niso zaslužni/krivi.

Dostojevski o zaljubljenosti

Nihče ni varen pred hormonskim viharjem oziroma zaljubljenostjo, ki jo Kairos prinese vsakomur. Prinese poželenje, ki ga v človeku spodbudi druga oseba. Tedaj v organizmu nastane omamen kemični vihar in ustvari občutek nepojasnjene sreče in zadovoljstva. Človek nenadoma postane poln energije in optimizma. Ko začuti to magijo Amorjeve puščice, je že prepozno. Zaljubljenost je v bistvu z ničimer prislužena nemoč v odnosu do osebe, ki je predmet idealiziranja. Zanimivo pa je, da je ves čas zaljubljenosti v telesu zaljubljenega povečana proizvodnja serotonina oziroma hormona sreče. Zaljubljenost je torej lahko stvar ene same osebe, medtem ko je ljubezen stvar dveh (najmanj). Iz tega dialektičnega odnosa med ljubeznijo in zaljubljenostjo sledi, da je v slehernem odnosu med žensko in moškim močnejši tisti, ki manj ljubi, ali pošteno rečeno, ki ni zaljubljen. V romanu Bratje Karamazovi Dostojevski o zaljubljenosti – »slepilu« zaljubljenega in njegovi »gluhoti« – pove, da je takšen »srečnik« popolnoma nemočen dojeti in sprejeti nezvestobo ljubljene osebe!

Ženska lahko, kadar se ji hoče, moški pa lahko samo, ko se mu zahoče, pri čemer ima odločujočo vlogo, da se mu zahoče, ona. Torej, spolnost je vedno v ženskih rokah. 

Moška zaljubljenost je trdnejša

Torej, ne glede na zunanje dejavnike in vplive, ne glede na to, ali so božanski ali demonski, zaljubljena oseba ima za vselej idealizirano projekcijo o »predmetu« svojega »oboževanja«. Čustvena zmožnost zaljubljenega je atrofirana. Npr. če je moški zaljubljen, kar je pogosteje, je »njegova ženska« zanj podobna vsem drugim, toda nobena ni podobna njej. Zaljubljenec postaja slep do vseh drugih žensk, do njih celo ni zmožen erotičnega vzburjenja. Zaljubljen moški ni sposoben zaznati, kaj vse in koliko zamuja samo zato, ker je nemočen. Torej je v škodo vsem drugim ženskam, ki bi si tako ali drugače, prej ali slej zaželele seksualne potešitve. Zadnje čase namreč po Sloveniji kroži pošast nepotešenosti žensk. Vse kaže, da naravne in še posebno družbene okoliščine prispevajo k nagli rasti ženskega libida oziroma poželenja, medtem pa tako čustveno kastrirana spolnost (redukcija spolnosti na seks in vloge moških na vibratorje) pri moških izziva paniko. Ženska lahko, kadar se ji hoče, moški pa lahko samo, ko se mu zahoče, pri čemer ima odločujočo vlogo, da se mu zahoče, ona. Torej, spolnost je vedno v ženskih rokah. Pa smo spet tam. Smili se mi vsakdo, ki je zaljubljen.