Česa imajo potencialni bodoči politiki največ na jeziku ta hip: zdravstva in z njim povezane korupcije. Vedo vse, kako bodo stvari dokončno uredili, a doslej še ni uspelo nikomur nič. O šolstvu resda bolj malo govorijo, dasiravno mislim, da je to platforma za vse druge sisteme. Ali nista izobrazba in vzgoja bistvena postulata vsake družbe? A o tem ne teče beseda, ker je tema najbrž premalo politično atraktivna, zagotovo pa je tudi sogovornikov, hm, strokovnjakov za to področje zanemarljivo malo. Politični kandidati imajo ta hip višje in pomembnejše skrbi, kako se s kar največjo verjetnostjo zavihteti v parlament. Očitno jih prav malo briga, kaj je in kaj bo z našim izobraževalnim sistemom. No, in zato je še toliko bolj abotno, ko nas ob prometnih cestah čakajo volilni plakati, na kateri ena izmed strank (je ne bom imenovala) napoveduje ukinitev domačih nalog v šolah. Popolna politična perverzija, ki pa ne bi bila niti omembe vredna, če ne bi dosedanji ministri za šolstvo (in kakopak tudi drugi ministri po svojih resorjih) počeli natančno tega: »Što se babi htilo, to se babi snilo.« No, in tako so v dotični stranki povedali: »S tem ukrepom želimo po zgledu Finske, ki je v samem vrhu po učinkovitosti izobraževalnega sistema, staršem omogočiti, da bodo z otroki preživljali bolj kakovosten čas.« In še: oni bi šolske programe uskladili s potrebami podjetij in so še opozorili, da po njihovem velik del gospodarstva (namesto šolstva) zdaj izobražuje mlade zaposlene. Skratka, ob njihovih idejah za šolsko reformo me je zabolela glava. Finska ni brezpogojni šolski ideal, da se razumemo, in o tem smo že večkrat pisali – iz prve roke. Pred dvema letoma so tudi ukinili obvezno učenje pisanih črk v osnovnih šolah, ker pač to nima smisla, saj vse pišemo na računalnik, so pojasnili. Pred sprejemom se je vnela huda debata, ampak, ali je to res najbolje? Šole so se lahko same odločile, kako bodo ravnale, in vsaj polovica jih je obdržala »staro navado«. Tukaj ni prostora za nadaljnje dlakocepljenje njihovega sistema, ve pa se, da so šolarji praviloma vsaj do 17. ure v šoli, da so kriteriji za vpis na pedagoški študij zelo visoki, da je šolanje namenjeno razumevanju (in ne piflanju), da je odgovornost pri šolajočih se zelo visoka itd. Da razumemo, povsem in celovito drugačen izobraževalni sistem.

Koliko lucidnih strokovnjakov Slovenija sploh premore? Dovolj, da rešimo to državo? Bojim se, da si resnici ne upamo pogledati v oči. 

Potem pa se eni stranki utrne, da ne bo več nalog, ja, kaj pa bo? Zagotovo pa bi bil (če bi jim uspelo priti do tega ministrstva) to njihov reformni presežek. In bojim se, da bo nova ministrica ali minister zopet z enako ihto začel lomastiti po izobraževanju. Ali pač bo delal zgolj lepotne popravke, za kar mu bomo lahko celo hvaležni, da bo le škoda čim manjša. Poglejte, kar nekaj učiteljic je v zadnjem času dvignilo glas in opozorilo na nerazumna in škodljiva dogajanja v šolstvu, a jih nihče noče slišati. To so zelo obupani klici ljudi, ki jim je mar.



Je pa še nekaj: najpogosteje govorimo, da je vsega kriva politika. Bržčas v dobršni meri tudi je. Moramo pa se še vprašati: koliko lucidnih strokovnjakov Slovenija sploh premore? (Veliko jih vsevedno govori in kaže s prstom na napake, a kje so, ko bi lahko kaj naredili?) Dovolj, da rešimo to državo? Bojim se, da si resnici ne upamo pogledati v oči. Primanjkuje nam jih. Kronično. In primanjkuje nam tudi vizije, kaj hočemo. In kam gremo.